Špargljeva juhica za malo tečno pošast

Pridejo dnevi, ko zboliš.
Ti dnevi pridejo neprimerljivo hitreje, če ti bolane sošolke in sostanovalke kašljajo in kihajo v hrano.

Danes je tak dan. Sedim na svoji postelji, na vrhu svojega dupleksa in tipkarim tale blog.
Šele ta trenutek me je moj več kot očitno jezni želodček prenehal matrat. Pomagala je špargljeva juhica iz vrečke.
Imam na sumu, da sama sebi delujem bolj bolana kot v resnici sem, samo zaradi živčkov. Včeraj sem namreč z navdušenjem petletnika zrisala svoj prvi osnutek ideje, ki naj bi bila moj končni projekt letos tu v Belgiji. Z idejami za predmet pohištva se mučim že kar dva meseca. Pred tremi tedni se mi je posvetila prva. Pokazala sem jo profesorjem in so mi rekli: "Super, sedaj ker pa je tvoja ideja tako lahka za izvršitev naredi še eno in na koncu lahko narediš obe, če hočeš." Več kot očitno niso bili najbolj zadovoljni. Njihov izvirni komentar je bil:
Profesor:"...Crazy."
Jaz: "Crazy good or crazy bad?"
Profesor: "Just crazy, I don't know how, where..."

Mislim, da lahko samozavetno zatrdim, da študent dizajna sproži tako reakcijo od profesorja le če naredi nekaj povsem odštekanega. Torej dobro...to je moj namen. Raje sem odštekana v slabo ali dobro kot, da sem povprečna, varna siva miška.

No in nekaj tednov kasneje se mi v šoli utrne ideja. Idejo, ki bi pomagala gospodinjstvu sodobne ženske predstavim profesorjem. Pregledajo še moje ostale skice in najprijaznejši med njimi se obrne k meni in reče: "I am a little dissapointed in you...."
Čeprav sem malce šokirana seveda takoj sunem nazaj: "Me too"
In vsi se nerodno posmejemo, nato pa čez nekaj minut odsotno odkorakam za sošolcema ven iz šole.

Razočarani? Kako razočarani? Porisala sem vsaj 10 strani z več kot 15mi idejami. Kako hudiča so razočarani???
Kasneje doma se mi posveti: Kaj pa kažem moškim ideje za ženske. Narobna stranka.


Poleg tega se mi zdi, da sem jih malce razjezila, ko sem jim zatrjevala, da hočem da ima moj predmet dodatno funkcijo, da nočem naresti stola, ki bi bil samo lep.
In seveda planejo nazaj, da kje sem dobila pa idejo, da če je stol le lep na zgled ni upraben. Saj mora biti vendar udoben za sedenje. Ahhh...tipi. Vseeno jih imam rada in občudujem. Dobri profesorji so, vendar včasih ne vidijo istega kot jaz. No ja... Moram priznati, da sem tudi sama zadnje čase lena. Mogoče bi morala stopiti ven iz svoje škatlice.  Morda pa res...
Včasih se moramo nehati obremenjevati s stvarmi, da ideje same pridejo. Mislim, da je to glavna lekcija, ki sem se jo letos naučila. Če se ne sekiram, temveč delam čimveč stvari: rišem, pišem pesmice, težim ničhudega slutečim bralcem bloga,...bodo ideje prišle. Oh yes, they'll come.


Misel dneva: Brez muje se pohištvo skuje:)