BUM in nov začetek

(Fotografija: Ksenija Mikor, moje življenje pred BUM-i)

Od moje zadnje objave je preteklo kar precej časa. Tako, da mi prosim oprostite, če bom pisala počasi in malce zarustano. Tako pač je trenutno.
Moje življenje se je precej spremenilo odkar sem nazadnje pisala tale blog. Ko so bili objavljeni zadnji posti sem se ukvarjala s tem kakšne čevlje obuti tisti dan, kam bom na sprehod peljala svoje (takrat še) 3 pse, kje bom našla naslednjo inspiracijo za dober klepet ob kofetkanju z mojimi prijateljicami. Lažem. Ker prijateljic imam bore malo, vedno je bilo tako, večinoma so moškega spola in vsaj približno tako zaposleni kot jaz tako, da najdemo čas za druženje kadar nam kakšen sestanek pade v vodo, kadar se slučajno srečamo kje in mogoče kakšno nedeljo, ko se planeti in luna poravnajo hehe. Dobivala sem se s svojim fantom Janom, živela kot nomad, malo pri njemu, malo pri mojih starših in sanjarila o prihodnosti, ki je bila tisti čas prijetno nedoločena.
Potem pa se je v parih letih vse spremenilo v parih BUM-ih.
Naj razložim.


BUM  STANOVANJE
Ker nama nomadsko življenje in vlačenje stotih stvari sem in tja od mojih do njegovih in nazaj ni nič kaj dišalo že na prvem mestu, sva se odločila, da si najdeva stanovanje.
Ker sva bila s financami precej v...khm, pardon izrazu, ampak res-riti, sva se s pomočjo njegovih in mojih staršev vselila in dokončala podstreho v hiši v Dobrunjah- nad njegovimi starši.
Preden začnete delati grimase in žugati s prsti o taščah in copatih in takih stvareh naj osladno poudarim, da se midve z mojo taščo razumeva odlično.
Najbrž ker sva si karakterno precej podobni. Direktni, s smislom za humor, svojim prav, hja dvojčici pač. Po horoskopu, da se razume.
Tudi ostali člani družine so me toplo sprejeli in Dobrunje so upravičile izvor svojega imena Dobru-je.
In res je. Dobro.

BUM PASJE LEGLO
Ker razstave najnih kužic seveda niso bile dovolj. Z mojim dragim sva namreč znana po temu, da vse kar delava delava "ornk", kar pomeni, da si na grbo naloživa vse in še malo več kot lahko neseva, potem pa se opotekaje s tovorom prečkava cilj -da vam naslikam mentalno sliko, ker to pač rada počnem: predstavljajte si tekača z alpinističnim ruzakom, na katerem sedi še en šerpa, ki v naročju panično stiska kozo, ki se opoteka čez ciljno črto 21 kilometrskega maratona. No, to.

Skratka nazaj k leglu. Ola, najina whippetka je bila razstavno uspešna kužica, zato sva se skupaj z prijateljico vzrediteljico od katere Ola je, odločila da speljeva/speljemo to leglo pri nama. Uh ah. Ja. Tu se je zakompliciralo. Namreč Ola je imela precej težko kotitev, 8 papijev od katerega noben ni bil nikakršen perešček, sploh pa ne prvi-Boston, ki se je s svojo enormno bučo zagozdil v porodnem kanalu. Boga Ola. Hec Bossko, saj veš, da si naš medvedek, ampak svoji mami nisi naredil nobene usluge. Tako je po 12 urah boga reva spravila ven vseh 8 mladičev s pomočjo veterinarja in pa vseh nas treh, ki smo na tleh veterinarske klinike preživeli tisto nervozno jutro.
Mladički so zrasli v prave male gavnarje in dobili popolne lastnike tako, da smo si vsi trije oddahnili. Mislim, da Ola tudi.

BUM PODJETJE
Ker jaz ne bi bila jaz, če ne bi trmarila, da hočem nekaj svojega in da and I quote "Meni pa ne bo noben šef", sem se takoj, ko sem prišla domov iz podiplomskega študija v Belgiji, prijavila na Podjetno v svet podjetništva. Program tu, v Sloveniji, za katerega se poteguješ prav tako kot bi se potegoval za službo. Z intervjujem. Tja prideš na zagovor pred komisijo, ki je sestavljena iz tvojih bodočih profesorjev/šefov. In tako sem zakorakala tja pisana in naščeperjena kot papagaj. Dobesedno. Če mi ne verjamete jih kar prašajte. Bila sem oblečena v svoje turkizne kavbojke, oranžen reklc in pa pisan šal. Poskrbela sem, da me ne bodo pozabili in da se ne bom zgubila v množici ne-barvnih ljudi. Hehe. Seveda pa sem s seboj prinesla tudi moj projekt, ki naj bi bil center mojega startupa-pasji plašček. V bistvu sem prinesla kar 3. Vsak drugačen stil, da bo za vsakega nekaj.
Bila sem sprejeta.
Program je trajal 4 mesece in še danes imam živo v spominu kako smo zadnji dan sedeli s šefico na terasi sosednje stavbe ter proslavljali, ko me je poklical bivši sošolec. "Ti a ti še znaš kaj Photoshop? Ti Illustrator kaj leži?" in jaz "Pa, ja. Saj veš. Grafičarji for evah".
"Ok, torej imam službo zate, če jim boš všeč."
Pobuljila sem v telefon, si hitro premerila temperaturo in se v telefon napol zadrla da pridem tja takoj ko me rabijo.
In sem šla. Na zagovor za svojo prvo službo.

"You will need your own computer, okay?"
Hm ja, to itak mam. Ok, sam ta je malo star, mah saj bova kupila novega. Je že čas.
"Okay. "
"And we excpect you to open an s.p., your own firm so we can hire you as another company"
"Errrr....em. Ok."
Uf, bom pač odprla s.p. Ampak služba je res zgledala super. Grafična oblikovalka/marketing področje. To je ena izmed stvari, ki mi grejo najboljše. Oglaševanje namreč. Z grafiko sva na ti, ampak ni pa to moja primarna smer. Ampak za kar so me oni rabili sem bila usposobljena.
Zahvalila sem se vsem dnem v srednji šoli, ko sem hotela frajariti pred drugimi sošolci in sem Jana prosila naj me nauči osnove Photoshopa in Illustratorja.

In sem odprla podjetje. Svoj prav pravcat s.p. Odlično. Zdaj sem samosvoja, najboljša, na vrhu sveta. Nič me ne more...o fak prispevki.
No ja. Vendar so bili trije meseci dela pri njih pravi raj.
Jap. Prav ste slišali. Trije meseci.
K firmi sem prišla namreč v njenih zadnjih izdihljajih. In kljub vsem naporom nam je ni uspelo splaviti nazaj na površje. Tako pač je.

Ker sem firmo že imela odprto, sem se odločila, da se v tem preizkusim tudi sama. Začela sem fb stran pod imenom Lenilab in začela sprejemati prve stranke. Kje sem jih našla? Najprej so bili to prijatelji, znanci, nato ljudje, ki so me na sprehodih z mojimi modno oblečenimi kužicami ustavljali in spraševali o njihovih plaščkih. Kmalu sem nosila s seboj na sprehode tudi vizitke.
Moje stranke so povedale drugim za plaščke in beseda je dala besedo, Lenilab je zaživel.
Ker sem z materiali in naročili prerasla sobico parih kvadratnih metrov v najinem stanovanju, sem se odločila, da je čas da se Lenilab preseli in samoosvoji.
V tistem času sem našla tudi zavetje pri Dreta čevljarstu v stari Ljubljani, kjer sem se naučila obdelave usnja ter tako zašila svoje prve ovratnice in povodce, ki so pasali zraven k plaščkom.
Tako sem strankam lahko ponudila cel komplet. To pa je tisto kar jih je pritegnilo.
Lenilab se je samoosvojil nekaj mesecev kasneje in sicer v majhnem simpatičnem lokalčku čez cesto od čevljarjev. Tako sem lahko šivala pri sebi v lokalu ter obdelovala in šivala usnje čez cesto v super dobri družbi pri čevljarjih. Naročila plaščkov so me presegla tako, da sem začela sodelovati s šivilijo s katero sva se super ujeli.
Uživala sem. Nato pa sem zadela trda tla. Moja preciznost se je pokazala za prekletstvo. Naročil sem imela dosti. Delala sem od jutra do večera, ampak za to mero detajlov ter obsežne izvedbe mi časovni okvirji kar niso in niso šli čez. Zaslužila sem premalo, ves denar je šel v prispevke, materiale. Skratka vse skupaj je sedaj v nekem suspenzu zaradi moje porodniške. Jap, prav ste slišali. Porodniške.

BUM OTROK
Jap, v temu času, ko blog ni obratoval sem postala mama. Moje življenje ima trenutno drugega šefa. Fild maršala Karolino Zarjo Lovše. Na kratko: Prdo, Kuna, itd...
Moj šef ima včasih dobre dni. Kot danes, ko drnjoha v posteljici zraven mene, medtem, ko jaz panično tipkam tale post preden se zbudi, Jan in režiser s katerim dela pa montirata nek drum and bass tv oglas zraven. Očitno mali tuc tuc muska leži. Svašta.
Ko pa jaz butnem lonec ob pipo po nesreči se pa zbudi.
Ali pa ko zašumim z vrečko.
Ali pa ko stopim prenaglas.
Ali pa ko kihnem.
You get the idea.



POVZETEK BUM-ov:
Skratka moji posti bodo od danes naprej malo drugačni. Starih postov nisem hotela brisat. Zdelo se mi je škoda. Poleg tega se prijetno hehetam, ko berem za nazaj kakšne bedarije so me razkurile.

Danes me take stvari nikoli ne bi vrgle iz tira.

Šnjof, šnjof. Kaj za vra-

Sosed spet kuri plastiko.

A pismo rosno no! Pa kaj dafak!

(in besno oddrvim loputat z okni, medtem, ko se Zarja že 2gič danes zbudi zaradi mene)
Ene stvari se pač ne spremenijo.