Mothersuckerji
Klopi.
Pred krakim sem spet začela šetati naše 4 pasje dušice rano u jutrom, kar pomeni nekje med 6:30 in 7:30, takrat kot mi pač moj mini šef, ki pred sprehodom visi na mojih joškah, dopušča.
Torej, ko podojim našo dojenčico, jo zaštručkam nazaj v njeno gnezdece, ki je strateško pozicionirano med mano in mojim dragim. Dragi seveda spi kot top do cca 9:00, ko mora v službo, torej je popolna svoboda moja. Dala sem mu na izbiro. Ali on šeta pse zjutraj in jaz doma čemim z mini šefico ali pa je obratno. In tako počakam vsako jutro, da se mala prebudi in jo podojim, nato pa se odtihotapim iz spalnice (svoboda!) in vprežem pse, našpricam sebe in pse z litrom Forth-a proti klopom in se odpravim v gozd. Jap, živimo ob robu gozda, v Ljubljani, ampak ob gozdu.
Tak oksimoron.
Ko smo se danes sprehajali na naši turi proti Orlam, sem razmišljala o prispevku, ki sem ga par dni nazaj videla po televiziji. Gospa voditeljica, ki je samozavestno lomastila po neobljudenih gozdnih poteh, sfrizirana tako, da tudi lasek ni štrlel stran od njene pričeske, je božala praprot okoli sebe in svarila pred plenilci, ki prežijo na nas med grmovjem in nizko podrastjo.
Kasneje sta z vseznalcem in preučevalcem klopjih družin mlatila po podrasti z velikansko belo rjuho, da bi pobrala kar čim več zalege, ki bi jo potem gospod lahko predstavil gledalcem. Ves point vsega pa je bil poziv k cepljenju proti meningitisu in pa seveda ozaveščanje o raznih razpršilih, ki nas varujejo pred temi beštijami. Sprej Forth je bil predstavljen kot najmočnejši. Molotovka za črnega nebodigatreba, bazuka od bazuk, desert eagle med puškami,...no pa saj veste kam pes taco moli, ne.
Tako sem z lažnim občutkom varnosti zjutraj prešpricana z Forthom prešpricala tudi pesjane in odhlačali smo na sprehod. Ko pa smo zavili proti hiši...kaj za vraga pleza po Zerovi riti? Aaaa! Klop! Kill, kill, kill! In sem imela že občutek, da vse gomazi po meni. Hitro pod tuš.
Opravila sem varnostni protokol, slekla vse razen gat in modrca (ker mi joške puščajo!) in zmetala vse v vrečko v pralnico, pse razovratničarila in jih poslala v kopalnico kjer so s pogledom depresivnih mučenikov zjali vame in čakali svojo usodo. Nato sem pse stuširala, dobro prebrisala, jih spustila v dnevno sobo, sama pa sem se šla plazit v kopalnico po vseh štirih( inšpektor Clouseau bi bil ponosen), da bi videla ali je kaj ostalo na tleh. NA SREČO je koplanica bež barve tako, da se črne seratorje opazi pri priči. In lejga, en, pa še en, pa še en, aaaaa! Še tri klope sem našla po tleh. In seveda sem besno pobrala vse tri in jih speštala ter vrgla v stranišče ter zmagoslavno potegnila vodo in se hitro stuširala še sama. Mothersuckerji.
Jak, jak, jak.
Zdaj mi pa tole povejte dragi moji. V poročilu na tv-ju so rekli, da klopi ne prežijo višje kot na višini stegen. Zakaj pa? Imajo mogoče višinsko bolezen? Jih je mama učila da višje kot od tretje vejce grma se pa ne spodobi iti?
Toliko za danes,
bodite v cvetju,
ne v grmovju.
Nikolajevička out.
Pred krakim sem spet začela šetati naše 4 pasje dušice rano u jutrom, kar pomeni nekje med 6:30 in 7:30, takrat kot mi pač moj mini šef, ki pred sprehodom visi na mojih joškah, dopušča.
Torej, ko podojim našo dojenčico, jo zaštručkam nazaj v njeno gnezdece, ki je strateško pozicionirano med mano in mojim dragim. Dragi seveda spi kot top do cca 9:00, ko mora v službo, torej je popolna svoboda moja. Dala sem mu na izbiro. Ali on šeta pse zjutraj in jaz doma čemim z mini šefico ali pa je obratno. In tako počakam vsako jutro, da se mala prebudi in jo podojim, nato pa se odtihotapim iz spalnice (svoboda!) in vprežem pse, našpricam sebe in pse z litrom Forth-a proti klopom in se odpravim v gozd. Jap, živimo ob robu gozda, v Ljubljani, ampak ob gozdu.
Tak oksimoron.
Ko smo se danes sprehajali na naši turi proti Orlam, sem razmišljala o prispevku, ki sem ga par dni nazaj videla po televiziji. Gospa voditeljica, ki je samozavestno lomastila po neobljudenih gozdnih poteh, sfrizirana tako, da tudi lasek ni štrlel stran od njene pričeske, je božala praprot okoli sebe in svarila pred plenilci, ki prežijo na nas med grmovjem in nizko podrastjo.
Kasneje sta z vseznalcem in preučevalcem klopjih družin mlatila po podrasti z velikansko belo rjuho, da bi pobrala kar čim več zalege, ki bi jo potem gospod lahko predstavil gledalcem. Ves point vsega pa je bil poziv k cepljenju proti meningitisu in pa seveda ozaveščanje o raznih razpršilih, ki nas varujejo pred temi beštijami. Sprej Forth je bil predstavljen kot najmočnejši. Molotovka za črnega nebodigatreba, bazuka od bazuk, desert eagle med puškami,...no pa saj veste kam pes taco moli, ne.
Tako sem z lažnim občutkom varnosti zjutraj prešpricana z Forthom prešpricala tudi pesjane in odhlačali smo na sprehod. Ko pa smo zavili proti hiši...kaj za vraga pleza po Zerovi riti? Aaaa! Klop! Kill, kill, kill! In sem imela že občutek, da vse gomazi po meni. Hitro pod tuš.
Opravila sem varnostni protokol, slekla vse razen gat in modrca (ker mi joške puščajo!) in zmetala vse v vrečko v pralnico, pse razovratničarila in jih poslala v kopalnico kjer so s pogledom depresivnih mučenikov zjali vame in čakali svojo usodo. Nato sem pse stuširala, dobro prebrisala, jih spustila v dnevno sobo, sama pa sem se šla plazit v kopalnico po vseh štirih( inšpektor Clouseau bi bil ponosen), da bi videla ali je kaj ostalo na tleh. NA SREČO je koplanica bež barve tako, da se črne seratorje opazi pri priči. In lejga, en, pa še en, pa še en, aaaaa! Še tri klope sem našla po tleh. In seveda sem besno pobrala vse tri in jih speštala ter vrgla v stranišče ter zmagoslavno potegnila vodo in se hitro stuširala še sama. Mothersuckerji.
Jak, jak, jak.
Zdaj mi pa tole povejte dragi moji. V poročilu na tv-ju so rekli, da klopi ne prežijo višje kot na višini stegen. Zakaj pa? Imajo mogoče višinsko bolezen? Jih je mama učila da višje kot od tretje vejce grma se pa ne spodobi iti?
Toliko za danes,
bodite v cvetju,
ne v grmovju.
Nikolajevička out.
Ni komentarjev: