Šmarna gora prvič
Ponavadi ljudje delajo "nju jears resolušne" na novga leta dan. Jaz sem se odločila, da ga bom naredila kar sedaj. Zakaj ne danes. Res.
In sem začela. Zgledujem se po velikih damah Šmarne gore in se tu zaobljubljam, da me bo ta Ljubljanski mitični hrib videl vsaj parkrat na teden kako v zgodnjih jutranjih urah lovim kisik, sopem, se zvijam in gor s seboj teram vse naše štiri pasje ritke. Upam, da se nam kasneje priduži tudi mala Zarja, ampak zaenkrat moram najprej sebe natrenirat, da me bodo noge sploh držale, šele nato pa si lahko oprtam tudi malo dete.
Pa smo jo mahnili navzgor prvič. In ne, nismo prišli do vrha. Samo do kapelice. Uh.
29.7.2017 - Šum
Šumi. Listje na drevesih. Avtomobili, ki švigajo mimo mene v hladnem poletnem jutranjem zraku.
V moji glavi. Šum. Moje noge so težke in pretegnem se v avtomobilskem sedežu na parkirišču pod Šmarno goro. Uh, pa gremo.
Psi se nemirno prestopajo v prtljažniku. Odprem ga, jim zagrozim, da bodo ostali tam, če me bodo probali zaobiti in skočiti ven in počasi se lotim pripenjanja njihovih ovratnic na povodce. Privezati jih moram. Vsaj tu na začetku. Bi bila lahko Leni brez? Najbrž ja. V času preden sem zanosila in imela vsaj malce avtoritete. Takrat ja. Sedaj...niti slučajno. Ne poslušajo me. Kdo bi jim zameril. Na sprehod so hodili z vsemi ostalimi samo z mano ne že kar kakšno slabo leto. Uh, leto? Madonca je šlo to hitro.
Psi so pripeti. Z navdušenjem me gledajo in repkajo, ko jim mignem z glavo in rečem "ok, gremo" in skočijo ven ter najprej vdihnejo svež jutranji zrak preden ugotovijo, da smo na poznanem mestu in začnejo vleči kot vprega proti Šmarki. Uh. Pooooooleeeeeg! Sliši se me pomoje do vrha. Pa kaj. Drugače imam pa lahko roke do tal. Parkrat jih cuknem, da jih opomnim nato pa se po parih minutah hoje umirijo.
Pridemo do polj, ki se stikajo z visoko koruzo, ki mi prikimava v jutranji zarji. To je to. Pa gremo.
Ali pa ne. Jaličar kaka.
A dej no.
In vlečem ven vrečko. Seveda jih mam zakopane čisto na dnu ruzaka. Super. Treba je nabaviti držalo za vrečke. Dispenser. Eh. Bom se potem s tem ukvarjala. Kako se to že razpre? Emm, ok, ratalo. Pa gremo. Topla kakica pridi sem. Čakaj, kje se je že posrala...? Hmmm...
Vrtim se v krogu in iščem drekec medtem pa začenja že Leni.
Ma dej no.
Poberem Jalinega, nato grem k Leni in poberem še njenega. Ok. Ne ni...tudi Zero kaka. Ma dej.
Poberem vse kakce. Uh. Še kdo? Z dvignjeno obrvjo in nejevoljnim izrazom se obrnem k psom, ki me bulijo z izrazom nedolžnih ovčic. Ok, to je to najbrž.
In naredim 20 metrov, ko začne še Ola. Aaaaaaa!
In potem, še Zero in Jala...pa dej no! When will this end????
Pa še tekoči so! Kaj je to? Koruza, račja hrana? Ma dej no! Prokleti....mphhhh...grumbl, grnjah...
Končno nam po mega seratorskem začetku uspe prehodit najbolj strmi del, pljuča me nehajo dušit in se mi zatikat v grlu, noge čutijo olajšanje. Uf, samo Šmarka je. Cmon no Nika. Ker softič si ratala.
Leni pridno v tempu hodi ob moji nogi, Jaličar z dvignjenim zavihanim repkom šetka spredaj desno, Ola in Zero pa sta preventivno na povodcu in sedaj hodita sproščeno.
Juhej to je to.
Spustim še Olo in sama pri sebi prisežem, da bom čez 200m zamenjala. Ola na štrik, Zero na free. Problem s tema dvema je, da sta dober tim. Preveč dober tim. Kadar vidita srno ali zajca me kot duo ne slišita in ne vidita več.
In tako že razmišljam o življenju, o dnevu, ki je pred mano.
Moje misli se zgubijo v ritmu mojih korakov in vetrič me boža po licih kot bi hotel reči "saj je vse ok, no. Calma. Vse ok."
In takrat zazvoni telefon. Hmmm.
"Ja?" se optimistično oglasim. Kaj pa vem, lahko da je zvonil poštar in zbudil Jana in Zarjo, lahko da me samo kliče da mi pove, da je vse ok.
Glas na drugi strani linije začne: "Em, najin otrok je kakal. Vem, da je to čisto običajna informacija. Ampak najin otrok je ORNK kakal."
Zavzdihnem. Itak. Povprašam po več informacijah o iztrebljanju najmanjše članice, ker ja, to mame počnemo. Zanima nas vse od forme, barve, smradu in gostote, tudi zvoki so prijetna informacija.
"Tako se je usr**a (pardon my french, ampak naši dedci se pač tako izražajo), da moram sedaj preobleči njo, njeno posteljo, njeno spalno vrečo in še sebe. "
Ok, očitno psi niso bili edini. Najbrž je šla še Zarja zjutraj jest račjo hrano hahaha.
Potolažim mojega dragega, da bom kmalu doma in naj jo pač zrihta. Uhhh. Tole je pa res eno usrano jutro.
In tako se začne. Ko mi uspe naslednjič prilest na Šmarko obljubim, da prvi izveste.
*opomba avtorice: do 4. oktobra, ko je bil ta zapis končan mi še ni uspelo ponovno obiskati znamenite ljubljanske Joške. Upam, da kmalu spet. Do takrat pa...bodite v cvetju. In ne v drekcih kot jaz.
Nikolajevička
In sem začela. Zgledujem se po velikih damah Šmarne gore in se tu zaobljubljam, da me bo ta Ljubljanski mitični hrib videl vsaj parkrat na teden kako v zgodnjih jutranjih urah lovim kisik, sopem, se zvijam in gor s seboj teram vse naše štiri pasje ritke. Upam, da se nam kasneje priduži tudi mala Zarja, ampak zaenkrat moram najprej sebe natrenirat, da me bodo noge sploh držale, šele nato pa si lahko oprtam tudi malo dete.
Pa smo jo mahnili navzgor prvič. In ne, nismo prišli do vrha. Samo do kapelice. Uh.
29.7.2017 - Šum
Šumi. Listje na drevesih. Avtomobili, ki švigajo mimo mene v hladnem poletnem jutranjem zraku.
V moji glavi. Šum. Moje noge so težke in pretegnem se v avtomobilskem sedežu na parkirišču pod Šmarno goro. Uh, pa gremo.
Psi se nemirno prestopajo v prtljažniku. Odprem ga, jim zagrozim, da bodo ostali tam, če me bodo probali zaobiti in skočiti ven in počasi se lotim pripenjanja njihovih ovratnic na povodce. Privezati jih moram. Vsaj tu na začetku. Bi bila lahko Leni brez? Najbrž ja. V času preden sem zanosila in imela vsaj malce avtoritete. Takrat ja. Sedaj...niti slučajno. Ne poslušajo me. Kdo bi jim zameril. Na sprehod so hodili z vsemi ostalimi samo z mano ne že kar kakšno slabo leto. Uh, leto? Madonca je šlo to hitro.
Psi so pripeti. Z navdušenjem me gledajo in repkajo, ko jim mignem z glavo in rečem "ok, gremo" in skočijo ven ter najprej vdihnejo svež jutranji zrak preden ugotovijo, da smo na poznanem mestu in začnejo vleči kot vprega proti Šmarki. Uh. Pooooooleeeeeg! Sliši se me pomoje do vrha. Pa kaj. Drugače imam pa lahko roke do tal. Parkrat jih cuknem, da jih opomnim nato pa se po parih minutah hoje umirijo.
Pridemo do polj, ki se stikajo z visoko koruzo, ki mi prikimava v jutranji zarji. To je to. Pa gremo.
Ali pa ne. Jaličar kaka.
A dej no.
In vlečem ven vrečko. Seveda jih mam zakopane čisto na dnu ruzaka. Super. Treba je nabaviti držalo za vrečke. Dispenser. Eh. Bom se potem s tem ukvarjala. Kako se to že razpre? Emm, ok, ratalo. Pa gremo. Topla kakica pridi sem. Čakaj, kje se je že posrala...? Hmmm...
Vrtim se v krogu in iščem drekec medtem pa začenja že Leni.
Ma dej no.
Poberem Jalinega, nato grem k Leni in poberem še njenega. Ok. Ne ni...tudi Zero kaka. Ma dej.
Poberem vse kakce. Uh. Še kdo? Z dvignjeno obrvjo in nejevoljnim izrazom se obrnem k psom, ki me bulijo z izrazom nedolžnih ovčic. Ok, to je to najbrž.
In naredim 20 metrov, ko začne še Ola. Aaaaaaa!
In potem, še Zero in Jala...pa dej no! When will this end????
Pa še tekoči so! Kaj je to? Koruza, račja hrana? Ma dej no! Prokleti....mphhhh...grumbl, grnjah...
Končno nam po mega seratorskem začetku uspe prehodit najbolj strmi del, pljuča me nehajo dušit in se mi zatikat v grlu, noge čutijo olajšanje. Uf, samo Šmarka je. Cmon no Nika. Ker softič si ratala.
Leni pridno v tempu hodi ob moji nogi, Jaličar z dvignjenim zavihanim repkom šetka spredaj desno, Ola in Zero pa sta preventivno na povodcu in sedaj hodita sproščeno.
Juhej to je to.
Spustim še Olo in sama pri sebi prisežem, da bom čez 200m zamenjala. Ola na štrik, Zero na free. Problem s tema dvema je, da sta dober tim. Preveč dober tim. Kadar vidita srno ali zajca me kot duo ne slišita in ne vidita več.
In tako že razmišljam o življenju, o dnevu, ki je pred mano.
Moje misli se zgubijo v ritmu mojih korakov in vetrič me boža po licih kot bi hotel reči "saj je vse ok, no. Calma. Vse ok."
In takrat zazvoni telefon. Hmmm.
"Ja?" se optimistično oglasim. Kaj pa vem, lahko da je zvonil poštar in zbudil Jana in Zarjo, lahko da me samo kliče da mi pove, da je vse ok.
Glas na drugi strani linije začne: "Em, najin otrok je kakal. Vem, da je to čisto običajna informacija. Ampak najin otrok je ORNK kakal."
Zavzdihnem. Itak. Povprašam po več informacijah o iztrebljanju najmanjše članice, ker ja, to mame počnemo. Zanima nas vse od forme, barve, smradu in gostote, tudi zvoki so prijetna informacija.
"Tako se je usr**a (pardon my french, ampak naši dedci se pač tako izražajo), da moram sedaj preobleči njo, njeno posteljo, njeno spalno vrečo in še sebe. "
Ok, očitno psi niso bili edini. Najbrž je šla še Zarja zjutraj jest račjo hrano hahaha.
Potolažim mojega dragega, da bom kmalu doma in naj jo pač zrihta. Uhhh. Tole je pa res eno usrano jutro.
In tako se začne. Ko mi uspe naslednjič prilest na Šmarko obljubim, da prvi izveste.
*opomba avtorice: do 4. oktobra, ko je bil ta zapis končan mi še ni uspelo ponovno obiskati znamenite ljubljanske Joške. Upam, da kmalu spet. Do takrat pa...bodite v cvetju. In ne v drekcih kot jaz.
Nikolajevička
Ni komentarjev: