Popredalčkanje
Jz sm pa rocker, ker poslušam U2.
On je pa glasbenik, ker igra violino.
Ti si pa oblikovalka pohištva, ker to študiraš.
NEEEEEEEEEEEEEEE!!
Upiram se tem brezveznim natlačenkam. Že tako sem čisto nafrikirana kaj bom v življenju naredila sama s seboj potem pa še tako predalčkanje. Ne grem se tega. Fuj, fej in pejte se solit!
Rada rišem, to je vse kar vem o sebi. Vse ostalo še odkrivam.
Življenje je polno presenečenj zame.
Naprimer, do enega leta nazaj sem bila popolnoma prepričana, da sem mačji tiš človeka, da so mi psi ostudna mala slinasta bitja, ki puščajo dlake vse povsod in smrdijo.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom imela psa.
Potem je prišla Leni.
Leni ni moja psička. Pravzaprav je psička mojega fanta Jana.
Je whippetka bele barve z mlečno čokoladnimi lisami s črnimi flekci in ljubim jo bolj kot sem katero koli žvalco poprej.
Kadar sem pri Janu spi med nama in naju greje kot majhen kosmati radiatorček. Učim jo trikov in trikcev, kar nama obema prinaša veselje-njej, ko se ji zasvetijo oči, ko ji rata izvesti trik in meni, ko sem vsakič znova presenečena nad njeno inteligenco.
In da ne bo pomote, v nekaterih pogledih Leni res ni tradicionalen pes. Ne slini se, ne smrdi, dlake pa pušča le na vsake svete cajte tako, da je pri meni kot pasma takoj dobila 100 točk.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom nosila petk.
Potem mi je moja mati pri osemnajstih kupila par nizkih škorenjcev z udobno polno peto.
Postale so bolj udobne kot moje najbolj pošvedrane superge. Z njimi sem šla povsod.
Od tedaj naprej se je moj pogled na oblačenje začel korenito spreminjati. Zamenjala sem svoje zaprašene najstniške grunge, hardcore, rock idole za svoje nove šik gospodične.
Ena izmed mojih najljubših je in vedno bo Audrey Hepburn.
Črna očalca in do pikice urejena pričeska ter make up.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom nosila navadnih hlač.
Da, bila sem ena izmed punc s tistimi ohlapnimi spuščenimi hlačami hlamudračami. In tega me ni prav nič sram. Moj stil se je morda spremenil, se še vedno zalotim kako vsake toliko časa razmišljam o udobju, ki so mi ga nudile. Kdo ve, mogoče mi enkrat uspe izpeljati novodobno verzijo MC Hammerja.
To so bile tri prisege, ki sem jih odmotovilila v popolno drugačno smer.
Življenje gre svojo pot. Grem z vetrom, kamor me ponese.
Veter me je nosil od 14 leta proti slikarskim vodam, zato sem se odločila za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Potem me je zaneslo v fotografske vode in s svojim mentorjem sva prefotografirala Ljubljano podolgem in počez. Ko je bil čas, da zamenjam šolo sem se vpisala na Visoko šolo za dizajn, saj nisem vedela kam drugam bi lahko šla. V smeri notranja oprema sem se našla za kratek čas. Ugotovila sem, da rada opremljam interierje, vendar še raje rišem pohištvo, zato sem šla na izmenjavo nekam kjer bi mi dali delavnico, da pohištvo tudi preizkusim. Sedaj sem tu, v Belgiji, in ta šola mi je že sedaj dala tako veliko. Za začetek mi je dala svobodo. Nobenih butasth testov teorije. Samo praktični predmeti. Zalotim se kako imam cel dan prost, jaz pa ga izkoristim za to, da razmišljam česa bi se lahko lotila dizajnirati.
Sedaj sem v veliki dilemi. Ugotovila sem, da mi je najlepši del dizajniranja prostoročna risba. Najraje s črnilom izrišem risankaste ilustracije in jih barvam. V temu uživam. Profesorji redno pregledujejo mojo skicirko in hvalijo moje skice, kar mi daje še večji zagon.
Ta dilema se nadaljuje v sklep...če mi je risarski del tko všeč, bom ilustrirala zgodbico. Sedaj sprejemam predloge katero. Upam, da me kakšna zagrabi, da vidim ali sem ji kos ali vrabec.
S to slikco predalčkanja pa danes zaključujem svoj blog, ki je le malce bolj zasanjan in sproščen kot prejšnje dni.
On je pa glasbenik, ker igra violino.
Ti si pa oblikovalka pohištva, ker to študiraš.
NEEEEEEEEEEEEEEE!!
Upiram se tem brezveznim natlačenkam. Že tako sem čisto nafrikirana kaj bom v življenju naredila sama s seboj potem pa še tako predalčkanje. Ne grem se tega. Fuj, fej in pejte se solit!
Rada rišem, to je vse kar vem o sebi. Vse ostalo še odkrivam.
Življenje je polno presenečenj zame.
Naprimer, do enega leta nazaj sem bila popolnoma prepričana, da sem mačji tiš človeka, da so mi psi ostudna mala slinasta bitja, ki puščajo dlake vse povsod in smrdijo.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom imela psa.
Potem je prišla Leni.
Leni ni moja psička. Pravzaprav je psička mojega fanta Jana.
Je whippetka bele barve z mlečno čokoladnimi lisami s črnimi flekci in ljubim jo bolj kot sem katero koli žvalco poprej.
Kadar sem pri Janu spi med nama in naju greje kot majhen kosmati radiatorček. Učim jo trikov in trikcev, kar nama obema prinaša veselje-njej, ko se ji zasvetijo oči, ko ji rata izvesti trik in meni, ko sem vsakič znova presenečena nad njeno inteligenco.
In da ne bo pomote, v nekaterih pogledih Leni res ni tradicionalen pes. Ne slini se, ne smrdi, dlake pa pušča le na vsake svete cajte tako, da je pri meni kot pasma takoj dobila 100 točk.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom nosila petk.
Potem mi je moja mati pri osemnajstih kupila par nizkih škorenjcev z udobno polno peto.
Postale so bolj udobne kot moje najbolj pošvedrane superge. Z njimi sem šla povsod.
Od tedaj naprej se je moj pogled na oblačenje začel korenito spreminjati. Zamenjala sem svoje zaprašene najstniške grunge, hardcore, rock idole za svoje nove šik gospodične.
Ena izmed mojih najljubših je in vedno bo Audrey Hepburn.
Črna očalca in do pikice urejena pričeska ter make up.
Prisegla sem si, da nikoli ne bom nosila navadnih hlač.
Da, bila sem ena izmed punc s tistimi ohlapnimi spuščenimi hlačami hlamudračami. In tega me ni prav nič sram. Moj stil se je morda spremenil, se še vedno zalotim kako vsake toliko časa razmišljam o udobju, ki so mi ga nudile. Kdo ve, mogoče mi enkrat uspe izpeljati novodobno verzijo MC Hammerja.
To so bile tri prisege, ki sem jih odmotovilila v popolno drugačno smer.
Življenje gre svojo pot. Grem z vetrom, kamor me ponese.
Veter me je nosil od 14 leta proti slikarskim vodam, zato sem se odločila za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Potem me je zaneslo v fotografske vode in s svojim mentorjem sva prefotografirala Ljubljano podolgem in počez. Ko je bil čas, da zamenjam šolo sem se vpisala na Visoko šolo za dizajn, saj nisem vedela kam drugam bi lahko šla. V smeri notranja oprema sem se našla za kratek čas. Ugotovila sem, da rada opremljam interierje, vendar še raje rišem pohištvo, zato sem šla na izmenjavo nekam kjer bi mi dali delavnico, da pohištvo tudi preizkusim. Sedaj sem tu, v Belgiji, in ta šola mi je že sedaj dala tako veliko. Za začetek mi je dala svobodo. Nobenih butasth testov teorije. Samo praktični predmeti. Zalotim se kako imam cel dan prost, jaz pa ga izkoristim za to, da razmišljam česa bi se lahko lotila dizajnirati.
Sedaj sem v veliki dilemi. Ugotovila sem, da mi je najlepši del dizajniranja prostoročna risba. Najraje s črnilom izrišem risankaste ilustracije in jih barvam. V temu uživam. Profesorji redno pregledujejo mojo skicirko in hvalijo moje skice, kar mi daje še večji zagon.
Ta dilema se nadaljuje v sklep...če mi je risarski del tko všeč, bom ilustrirala zgodbico. Sedaj sprejemam predloge katero. Upam, da me kakšna zagrabi, da vidim ali sem ji kos ali vrabec.
S to slikco predalčkanja pa danes zaključujem svoj blog, ki je le malce bolj zasanjan in sproščen kot prejšnje dni.
Ni komentarjev: