Ta teden
Sedim nasproti mojih hiperaktivnih sošolcev in razmišljam o tem tednu.
Sedaj študiram v Belgiji v majhnem zakotnem mestecu Mechelen. Moj dan izgleda takole: Vstanem okoli pol osme ure, se odvlečem v ledeno hladno kuhinjo zavita v topel pulover, šal in dvojno podložene copate iz Heme, ki že zdaj smrdijo čeprav so stari le 1 mesec. Zavrem mleko v široki posodi, prelijem mleko v posodico za kosmiče. In ja, ne obsojajte me, vsak dan jem iste kosmiče za zajtrk. Chocochapic. Čokoladni hrustki, ki se v vročem mleku spremenijo v sluzaste penaste čokoladne kose...mmm.Vzamem knjigo, ki jo trenutno predelujem-Jej, moli, ljubi. Navdušuje me. Zaradi nje začnem dan pozitivno. Ugotovila sem tudi, da mi je lažje poštartati možgane, če jih zaposlim z branjem medtem ko moja usta meljejo.
Po zajtrku naredim par trebušnjakov, kar je sedaj že del mojega vsakdanjika, saj sem ugotovila, da sem odkar sem bila nazadnje v Sloveniji, pridobila par pogubnih kil. Kam mislite da so šle moje kile? Ponavadi gredo v joške. Vsaj nekaterim ženskam. Seveda jaz nisem med njimi...meni gredo v roke. Moje joške ostanejo majhne in nepomembne. Ahh c'est l'avie.
Po trebušnjakih nanesem svojo paleto barv na svojo fasado in se v naglici obujem in oblečem ter oddrvim v spodnje nadstropje večstanovanjske hiše v kateri živim. Najprej se spopadem z ogromnimi in težkimi železnimi vrati, ki mi zapirajo pot ven, nato primem svoje težko, staro zarjavelo kolo in ga zbrcam skozi vrata.
Oh, jutranji belgijski mraz s privohom smrdeče kurjave, kako te ljubim.
Zajaham moje staro železno čudo in se škripajoč in opotekajoče odkotalim proti centru. Dvakrat zamenjam stran ceste, vmes skoraj zbijem muslimansko zadekano babico, ki se začne dret za mano...nekaj v arabščini kdo bi vedel.
Končno prispem v šolo. Jutranji mraz zunaj in pretopla kurjava znotraj= slap šmrklja iz nosnih odprtin. Juhej!
In dan se lahko začne. Vstopim skozi vhod in vsakič mi prikliče smehljaj na obraz, ko pomislim, da je to še eden od tistih dni, ko mi je omogočeno da ustvarjam kar si želim. Brez obveznosti. Najrajši bi skočila v zrak, tlesknila skupaj s petami in spontano prešla v pesem kot v kakšnem mjuziklu. To idilično razpoloženje mi hitro zbriše kateri izmed učencev, ko prikoraka mimo in me pogleda kot bi hotel/a reči: "Kaj se pa ti režiš?"
Vendar se je ta teden zgodilo res nekaj posebnega,...nekaj kar mi ohranja nasmešek še danes. Vsi vedo, da sem si že dolgo časa želela šiviljsko lutko. Ta teden se mi je želja uresničila.
Vse se je začelo z mojim dizajnom dežnega plašča iz napihljivih šlaufov, ki sem jih za projekt privlekla iz trgovine z rabljeno robo. Za plašč sem dobila najvišjo oceno in razstavljen je bil v trgovinici, kjer sem dobila šlaufe. Razstavljen je bil na šiviljski lutki, ki naj bi bila last šole in nekateri učenci so mi rekli, da se je lutka v šoli valjala naokoli in noben je ni hotel odnesti. Firbčna kot sem, sem učitelje začela žicati, če jo lahko odkupim. Do tistega dneva so se mi izmikali, karnaenkrat pa je en pristopil k meni in mi rekel: "Just take it, I don't know anything" (prevod. Kar vzemi jo, ne vem nič o tem)
Od sreče bi skoraj zavriskala. Pograbila sem lutko, jo naložila na svoje kolo in jo privekla domov.
Da pa obrazložim svoj glagol "odvleči domov/privleči".
Sem neke vrste hrček. Moja mala sobica je bila na začetku prazna, ravno malo je manjkalo pa bi v njej poleg mene prebival še gospod odmev. Sedaj pa je polna raznovrstnih stvari. Temu pojavu znanstveniki pravijo hrčkanje ali Nikolajevičkis Hrčkalis. Krasno ne?
S temi zadnjimi mislimi se poslavljam od vas in se vidimo, ko se vidimo...
Misel dneva:
Slovenski pes dela: Hov!Hov!
Belgijski pes dela: Blaf!Blaf!
Sedaj študiram v Belgiji v majhnem zakotnem mestecu Mechelen. Moj dan izgleda takole: Vstanem okoli pol osme ure, se odvlečem v ledeno hladno kuhinjo zavita v topel pulover, šal in dvojno podložene copate iz Heme, ki že zdaj smrdijo čeprav so stari le 1 mesec. Zavrem mleko v široki posodi, prelijem mleko v posodico za kosmiče. In ja, ne obsojajte me, vsak dan jem iste kosmiče za zajtrk. Chocochapic. Čokoladni hrustki, ki se v vročem mleku spremenijo v sluzaste penaste čokoladne kose...mmm.Vzamem knjigo, ki jo trenutno predelujem-Jej, moli, ljubi. Navdušuje me. Zaradi nje začnem dan pozitivno. Ugotovila sem tudi, da mi je lažje poštartati možgane, če jih zaposlim z branjem medtem ko moja usta meljejo.
Po zajtrku naredim par trebušnjakov, kar je sedaj že del mojega vsakdanjika, saj sem ugotovila, da sem odkar sem bila nazadnje v Sloveniji, pridobila par pogubnih kil. Kam mislite da so šle moje kile? Ponavadi gredo v joške. Vsaj nekaterim ženskam. Seveda jaz nisem med njimi...meni gredo v roke. Moje joške ostanejo majhne in nepomembne. Ahh c'est l'avie.
Po trebušnjakih nanesem svojo paleto barv na svojo fasado in se v naglici obujem in oblečem ter oddrvim v spodnje nadstropje večstanovanjske hiše v kateri živim. Najprej se spopadem z ogromnimi in težkimi železnimi vrati, ki mi zapirajo pot ven, nato primem svoje težko, staro zarjavelo kolo in ga zbrcam skozi vrata.
Oh, jutranji belgijski mraz s privohom smrdeče kurjave, kako te ljubim.
Zajaham moje staro železno čudo in se škripajoč in opotekajoče odkotalim proti centru. Dvakrat zamenjam stran ceste, vmes skoraj zbijem muslimansko zadekano babico, ki se začne dret za mano...nekaj v arabščini kdo bi vedel.
Končno prispem v šolo. Jutranji mraz zunaj in pretopla kurjava znotraj= slap šmrklja iz nosnih odprtin. Juhej!
In dan se lahko začne. Vstopim skozi vhod in vsakič mi prikliče smehljaj na obraz, ko pomislim, da je to še eden od tistih dni, ko mi je omogočeno da ustvarjam kar si želim. Brez obveznosti. Najrajši bi skočila v zrak, tlesknila skupaj s petami in spontano prešla v pesem kot v kakšnem mjuziklu. To idilično razpoloženje mi hitro zbriše kateri izmed učencev, ko prikoraka mimo in me pogleda kot bi hotel/a reči: "Kaj se pa ti režiš?"
Vendar se je ta teden zgodilo res nekaj posebnega,...nekaj kar mi ohranja nasmešek še danes. Vsi vedo, da sem si že dolgo časa želela šiviljsko lutko. Ta teden se mi je želja uresničila.
Vse se je začelo z mojim dizajnom dežnega plašča iz napihljivih šlaufov, ki sem jih za projekt privlekla iz trgovine z rabljeno robo. Za plašč sem dobila najvišjo oceno in razstavljen je bil v trgovinici, kjer sem dobila šlaufe. Razstavljen je bil na šiviljski lutki, ki naj bi bila last šole in nekateri učenci so mi rekli, da se je lutka v šoli valjala naokoli in noben je ni hotel odnesti. Firbčna kot sem, sem učitelje začela žicati, če jo lahko odkupim. Do tistega dneva so se mi izmikali, karnaenkrat pa je en pristopil k meni in mi rekel: "Just take it, I don't know anything" (prevod. Kar vzemi jo, ne vem nič o tem)
Od sreče bi skoraj zavriskala. Pograbila sem lutko, jo naložila na svoje kolo in jo privekla domov.
Da pa obrazložim svoj glagol "odvleči domov/privleči".
Sem neke vrste hrček. Moja mala sobica je bila na začetku prazna, ravno malo je manjkalo pa bi v njej poleg mene prebival še gospod odmev. Sedaj pa je polna raznovrstnih stvari. Temu pojavu znanstveniki pravijo hrčkanje ali Nikolajevičkis Hrčkalis. Krasno ne?
S temi zadnjimi mislimi se poslavljam od vas in se vidimo, ko se vidimo...
Misel dneva:
Slovenski pes dela: Hov!Hov!
Belgijski pes dela: Blaf!Blaf!
Ni komentarjev: