Zgodbica o Zofki in Štefku
Zofka in Štefko sta sedela na vejici bližnjega drevesa, ki se je rahlo zibala ob pomladnih piših.
Zofka je bila lokalna sova, stara okoli 5 pomladi. Bila je rjave barve in imela ovratnik iz belih puhastih pereščk, na katere je bila še posebej ponosna.
Štefko je bil vaški kuščar, ki so ga starši pravzaprav poimenovali Štefan, vendar so ga vaške živalice zaradi njegovih majhnosti ter suhljatosti poimenovale Štefko.
Štefko nikoli ni razumel zakaj še vedno ni zrasel. Vsi njegovi bratci so bili veliki kuščarji, le on je bil velik le za palec. Saj majhen biti pravzaprav sploh ni slabo, si je mislil, še vedno mu je namreč v glavi ostala slika starega strica Braneta, ki se je čez poletje tako poredil, da ga je veja komaj držala. Na žalost je njegova obilnost prispevala k temu, da ga je gospodična Kanja opazila malce prej kot ostale živalice. In gospodična Kanja je še posebej oboževala kuščarje. Stric Brane je tako na žalost postal njen opoldanski obrok, čeprav se je Štefku zdelo, da je bilo odnesti strica Braneta s tiste veje zelo velik dosežek in seveda v očeh gospodične Kanje, zelo zasluženo kosilo.
Štefko se je pretegnil in obrnil svojo glavo proti gospe Zofki, za katero se je zdelo, da spi. V tistem je gospa Zofka krmežljavo odprla eno oko ter ga povprašala:
"Kako torej Štefko? Si že videl kakšno miško zame?"
Štefko je malo pomencal in odgovoril: "Ne, zdi se mi, da so danes na izletu."
"Izletu?" se je začudila gospa Zofka ter se z desnim krempeljčkom popraskala za desnim ušesom.
"Tako je, " se je oglsil Štefko. "Mislim, da jih ne bo do večera"
Nekaj časa sta sedela v tišini. Štefkota je začelo zanimati zakaj je gospa Zofka tako obremenjena s tem kje se nahaja mišja družina, ki je živela v luknji pod drevesom na katerem sta sedela.
"Gospa Zofka. Zakaj vas tako zanimajo miške?" je povprašal mali kuščar.
"Veš, sove imamo rade miške. Rade se igramo z njimi. Poleg tega pa so izredno okusne," je odgovorila sova in zvito pogledala Štefka.
Štefko je na debelo pogoltnil, previdno obrnil eno od svojih očes proti sovi in jo s tresočim glasom še enkrat nagovoril:
"Gospa Štefka."
"Ja?" je sova s priprtimi očmi in pretanjenim glasom vprašala.
"Ali sove morda jeste tudi kuščarje?" je boječe prašal Štefko.
"No, kadar smo zelo lačne...ja," mu je odgovorila sova in ga še vedno opazovala z zelo zvitim pogledom.
Mali kuščar je iztegnil svojo zadnjo levo nožico stran od sove in se počasi začel odmikati. Spodrsnilo mu je in na vrat na nos je telebnil v ribnik, ki se je nahajal pod drevesom.
Gospa štefka se je zadovoljno nasmehnila.
V tistem se je z zgornje veje spustila še ena sova in ji rekla:
"Pa si mu povedala, da si vegetarijanka?"
"Ne," je odgovorila gospa Štefka,"nisem ga hotela bremeniti s podrobnostmi."
Nauk današnje zgodbice: Biti majhen neveden kuščar je popolnoma v redu, če sediš zraven sove vegetarijanke:)
Zofka je bila lokalna sova, stara okoli 5 pomladi. Bila je rjave barve in imela ovratnik iz belih puhastih pereščk, na katere je bila še posebej ponosna.
Štefko je bil vaški kuščar, ki so ga starši pravzaprav poimenovali Štefan, vendar so ga vaške živalice zaradi njegovih majhnosti ter suhljatosti poimenovale Štefko.
Štefko nikoli ni razumel zakaj še vedno ni zrasel. Vsi njegovi bratci so bili veliki kuščarji, le on je bil velik le za palec. Saj majhen biti pravzaprav sploh ni slabo, si je mislil, še vedno mu je namreč v glavi ostala slika starega strica Braneta, ki se je čez poletje tako poredil, da ga je veja komaj držala. Na žalost je njegova obilnost prispevala k temu, da ga je gospodična Kanja opazila malce prej kot ostale živalice. In gospodična Kanja je še posebej oboževala kuščarje. Stric Brane je tako na žalost postal njen opoldanski obrok, čeprav se je Štefku zdelo, da je bilo odnesti strica Braneta s tiste veje zelo velik dosežek in seveda v očeh gospodične Kanje, zelo zasluženo kosilo.
Štefko se je pretegnil in obrnil svojo glavo proti gospe Zofki, za katero se je zdelo, da spi. V tistem je gospa Zofka krmežljavo odprla eno oko ter ga povprašala:
"Kako torej Štefko? Si že videl kakšno miško zame?"
Štefko je malo pomencal in odgovoril: "Ne, zdi se mi, da so danes na izletu."
"Izletu?" se je začudila gospa Zofka ter se z desnim krempeljčkom popraskala za desnim ušesom.
"Tako je, " se je oglsil Štefko. "Mislim, da jih ne bo do večera"
Nekaj časa sta sedela v tišini. Štefkota je začelo zanimati zakaj je gospa Zofka tako obremenjena s tem kje se nahaja mišja družina, ki je živela v luknji pod drevesom na katerem sta sedela.
"Gospa Zofka. Zakaj vas tako zanimajo miške?" je povprašal mali kuščar.
"Veš, sove imamo rade miške. Rade se igramo z njimi. Poleg tega pa so izredno okusne," je odgovorila sova in zvito pogledala Štefka.
Štefko je na debelo pogoltnil, previdno obrnil eno od svojih očes proti sovi in jo s tresočim glasom še enkrat nagovoril:
"Gospa Štefka."
"Ja?" je sova s priprtimi očmi in pretanjenim glasom vprašala.
"Ali sove morda jeste tudi kuščarje?" je boječe prašal Štefko.
"No, kadar smo zelo lačne...ja," mu je odgovorila sova in ga še vedno opazovala z zelo zvitim pogledom.
Mali kuščar je iztegnil svojo zadnjo levo nožico stran od sove in se počasi začel odmikati. Spodrsnilo mu je in na vrat na nos je telebnil v ribnik, ki se je nahajal pod drevesom.
Gospa štefka se je zadovoljno nasmehnila.
V tistem se je z zgornje veje spustila še ena sova in ji rekla:
"Pa si mu povedala, da si vegetarijanka?"
"Ne," je odgovorila gospa Štefka,"nisem ga hotela bremeniti s podrobnostmi."
Nauk današnje zgodbice: Biti majhen neveden kuščar je popolnoma v redu, če sediš zraven sove vegetarijanke:)
Lušna zgodbica!!! Bravo!
OdgovoriIzbriši