Dan ko bi se obesil za svoje lastne vezalke
To je pa višek mojega dneva.
Pred dvema tednoma smo na naši šoli za dizajn v Mechelenu dobili nalogo. Zasnovali naj bi zaporniško knjižnico. Sprva mi naloga ni kaj preveč dišala, potem pa so nam dali tlorise sobe, ki naj bi jo preobrazili v knjižnico in par dni po tem so nas peljali tja. Poudarjali so, naj kar se da čimbolj vskramo vzdušje zapora. Potrudila sem se, da sem zapornika, ki je govoril z nami o tem kaj njemu pomeni knjižnica, kar čimbolj razumela. Govoril je namreč francoščino pomešano s flamščino in tako sem z malo kriptografije sproti uspela nekaj malega prevesti sebi in ostalim Erazmus sošolcem. Naj na tej točki povem, da smo imeli prevajalko(eno od uslužbenk zapora), ki pa se ji očitno sploh ni dalo povzeti vsega kar je zapornik povedal. Izpustila je namreč podatke kot so:
-v knjižnici je vsak zapornik lahko le 10 do 15 minut enkrat na teden
-varnostnik/knjižničar mora imeti pregled nad vsemi zaporniki
-nimajo veliko denarja za prenovo knjižnice
-v knjižnici si lahko sposodijo tudi razne igre in kitare
Na srečo mi jih je nekako uspelo razumeti in prevesti tudi mojim drugim sošolcem. Kje je bil profesor?Sedel je zraven mene, se dolgočasil in prešteval pajčevine pod stropom.
Nasplošno sem dobila vtis, da mora biti knjižnica, ki jo bomo oblikovali uporabna, varna za osebje in zapornike, presdvem pregledna(da lahko zapornik takoj najde knjigo, ki jo išče) in čimbolje zasnovana, da izkoristimo maksimalno kar lahko od tega danega prostora.
Po parih dneh raziskav in preverjanj psihologije barv, intervjujev z zaporniki o knjižnicah in kaj pričakujejo od njih, sem se lotila moje knjižnice.
Ker je že sama zasnova tlorisa zasnovana centralno in dokaj pravilno simetrično, sem se odločila, da bom paznika/knjižničarja postavila na konec sobe, s hrbtom proti zidu in mu naredila polkrožen zaprt pultek od koder bo imel pod nadzorom vse zapornike, saj nam je sam povedal, da si resnično želi videti kaj se dogaja. Hoče namreč ugotoviti kateri zaporniki prihajajo v knjižnico samo malo "pobluzit" in tako odvzeti čas drugim, ki čakajo v vrsti in kateri resnično iščejo knjige.
Zato sem razvrstila police kot osi, obrnjene proti knjižničarju, tako da ga lahko ne glede kje se zapornik nahaja v knjižnici, še vedno vidi, zaporniki pa se vseeno ne počutijo pod tako ostrim nadzorom in uživajo vzdušje brez dodatnih ogledal(ki so ponavadi nameščena v kotih, ki so nepregledni)
Poskrbela sem za prostor za fotokopirni stroj in omare kjer lahko skladiščijo igre.
Še ena stvar, ki so nam jo povedali v zaporu je ta, da se moramo resnično zavedati, da prihajajo zaporniki iz vsaj 22 različnih držav tako, da ima knjižnica v lasti tudi veliko knjig v tujih jezikih, da pa je sedaj zelo nepregledno, saj zaporniki nimajo jasnega pregleda nad tem katere knjige so v katerem jeziku. Tako sme se odločila na knjižničarjev pult narediti legendo. Knjige v francoščini bi bile označene z oranžnim pasom pri dnu knjige(na hrbtni/vidni strani), tiste v angleščini z modrim, flamščini z zelenim in tako naprej. Zdel se mi je hiter in jasen pregled razvrščanja.
Naredila sem par raziskav in ugotovila, da bi zelena v kombinaciji z rumeno in belo prispevala kar najbolje k harmoniji in sproščenemu vzdušju knjižnice(torej ne spodbujala nasilja). Zato sem se odločila, da naredim police v beli barvi, stene pa na nekaterih delih oblepim s fototapetami gozda v jutru.
V knjižnico sem postavila tudi par premičnih stolčkov, ki bi bili na koleščkih in bi bili tako težki, da dejansko ne bi bili uporabni kot orodje za nasilje(če se zaporniku nekaj strga) hkrati pa bi služili kot pručka, če zaporniki ne bi dosegli katerih knjig. Naredila sem tudi poseben sistem, ki blokira koleščke, ko se obremenijo pod težo tako, da se ti stolček ne more spodmaknit.
Ali zdaj hočete vedeti kaj me je lehko tako razpištolilo, da se kar tresem ko pišem ta blog?
Kot dizajner in študent sem navajena kritik in ponavadi se zaradi njih sploh ne razburjam.
"Če ne gre tako, bomo pa kaj drugega pogruntali"
Vendar me je danes ta kritika tako razp**dila da ne vem kje se me glava drži.
Prišla sem do Linde in Robina, mojih učiteljev za ta predmet, ki se čisto po nesreči imenuje interier.
Najprej sta me poslušala, nato pa mi začela skakati v besedo. Celotni dialog bom malce drugače odigrala, ker se je v resnici odvijal v angleščini ampak v glavnem je šel nekako takole:
Jaz: "Tukaj imamo prostor za leposlovje, in pručka jim omogoča, da dosežejo tudi vrhnje police..."
Linda vseka v besedo: "Meni se zdi, da se preveč obremenjujete s tem kako bi morala zgledati konstrukcija knjižnice."
Jaz: "Hm, mislila sem, da bi bilo dobro, da razmišljam o praktičnih stvareh..."
Robin s svojimi izbuljenim pogledom in nasršenimi mehiškimi obrvmi: "Zakaj morate vsi nekaj POSTAVLJATI v prostor?? Zakaj ne morete narediti nekaj abstraktnega?
Jaz:" Ampak mislila sem, da bi najprej zasnovala koncept uporabne konstrukcije in potem razvila..."
Robin: "A pa more biti tole(s prstom potolče po mojih skicah) tako CENTRALNO zasnovano...Mislim a zdaj mi boste pa kar vsi nosili centraaalne stvari. Mislim kje je tvoj DIZAJN tukaj notri eh?"
Jaz: "No, mislila sem ga zasnovati, saj sem zasnovala oblike polic in vzdušje, sploh pa..."
Robin: "Me prav nič ne navdušujejo tele konstukcije. Kaj sploh mislite s temle, to ni nikakršen dizajn! Nikjer ga ne vidim. Pustite te stvari pri miru, koga briga kako tehnične so stvari, koga briga varnost zapornikov. Sedaj je čas za konceptualno razvijanje abstraktnega"(s tem, da imamo čez dva tedna izpit)
Jaz: "Ne razumem. Ali vam je ta tloris všeč ali ne? Kako naj se potem tega lotim. Kaj hočete da naredim?"
Linda: "Ja to boste morali pa sami ugotoviti"
Robin prekine Lindo: "Ja, think out of the box a ne? Dajte se malo igrat s prostorom. Nočemo kle nekega že izdelanega pohištva..."
Jaz" Pa če sem vse sama zasnovala in poskušala sem..."
Robin:" Kaj? Ne vidim nobene stvari. Meni je to isto kot mi je pokazalo 20 ljudi pred tabo. Kje je kakšen filing? Sploh pa zakaj bi morala biti pa tam fototapeta? Ali je to tvoje delo? Ne? No vidiš...hočem, da narediš model."
Linda: "Ja naredite maketo prostora. V 3d gre vse lažje."
Jaz z odprtimi usti in zbeganim pogledom: "Oprostite ampak ni vam všeč, pa naj naredim maketo?"
Robin: "Ne, dizajna, naredite maketo prostora, pa se lahko naslednjič tu na korekturah malce igramo s prostorom in naredimo stvari KONČNO malo drugačne."
Z odprtimi usti in pogledom malega šolarčka, ki sta ga ravno oštela starša za nekaj kar je naredil nek drugi paglavec se vrnem nazaj v klop.
Ne vem...resnično sem zmedena. Rzumem kritiko, včasih sem jo celo vesela. Vendar me takele ubijejo. Noben v razredu ne ve za kaj se gre. Noben ne razume kaj je naš koncept. Briefing, ki smo ga dobili prvi dan, je zasnovan na praktičnemu dizajnu in opremljanju, zdaj pa nas tedva rineta v čisto drugo smer. Kaj za vraga se dogaja?
Razmišljala sem in ugotovila, da imam k temu le en pravi zaključek:
Da je Robin najbrž zagrenjen tip, ki mu žena ne da, hkrati pa mora svoje frustracije nesposobnosti izživljati nad nami, mladimi študenti dizajna. Linda pa je njegov mali jazbečar.
Pika konec, zdaj grem pa snifat lepilo za makete in pojest kapa ploščo.
Mogoče bo jutri boljši dan.
Pred dvema tednoma smo na naši šoli za dizajn v Mechelenu dobili nalogo. Zasnovali naj bi zaporniško knjižnico. Sprva mi naloga ni kaj preveč dišala, potem pa so nam dali tlorise sobe, ki naj bi jo preobrazili v knjižnico in par dni po tem so nas peljali tja. Poudarjali so, naj kar se da čimbolj vskramo vzdušje zapora. Potrudila sem se, da sem zapornika, ki je govoril z nami o tem kaj njemu pomeni knjižnica, kar čimbolj razumela. Govoril je namreč francoščino pomešano s flamščino in tako sem z malo kriptografije sproti uspela nekaj malega prevesti sebi in ostalim Erazmus sošolcem. Naj na tej točki povem, da smo imeli prevajalko(eno od uslužbenk zapora), ki pa se ji očitno sploh ni dalo povzeti vsega kar je zapornik povedal. Izpustila je namreč podatke kot so:
-v knjižnici je vsak zapornik lahko le 10 do 15 minut enkrat na teden
-varnostnik/knjižničar mora imeti pregled nad vsemi zaporniki
-nimajo veliko denarja za prenovo knjižnice
-v knjižnici si lahko sposodijo tudi razne igre in kitare
Na srečo mi jih je nekako uspelo razumeti in prevesti tudi mojim drugim sošolcem. Kje je bil profesor?Sedel je zraven mene, se dolgočasil in prešteval pajčevine pod stropom.
Nasplošno sem dobila vtis, da mora biti knjižnica, ki jo bomo oblikovali uporabna, varna za osebje in zapornike, presdvem pregledna(da lahko zapornik takoj najde knjigo, ki jo išče) in čimbolje zasnovana, da izkoristimo maksimalno kar lahko od tega danega prostora.
Po parih dneh raziskav in preverjanj psihologije barv, intervjujev z zaporniki o knjižnicah in kaj pričakujejo od njih, sem se lotila moje knjižnice.
Ker je že sama zasnova tlorisa zasnovana centralno in dokaj pravilno simetrično, sem se odločila, da bom paznika/knjižničarja postavila na konec sobe, s hrbtom proti zidu in mu naredila polkrožen zaprt pultek od koder bo imel pod nadzorom vse zapornike, saj nam je sam povedal, da si resnično želi videti kaj se dogaja. Hoče namreč ugotoviti kateri zaporniki prihajajo v knjižnico samo malo "pobluzit" in tako odvzeti čas drugim, ki čakajo v vrsti in kateri resnično iščejo knjige.
Zato sem razvrstila police kot osi, obrnjene proti knjižničarju, tako da ga lahko ne glede kje se zapornik nahaja v knjižnici, še vedno vidi, zaporniki pa se vseeno ne počutijo pod tako ostrim nadzorom in uživajo vzdušje brez dodatnih ogledal(ki so ponavadi nameščena v kotih, ki so nepregledni)
Poskrbela sem za prostor za fotokopirni stroj in omare kjer lahko skladiščijo igre.
Še ena stvar, ki so nam jo povedali v zaporu je ta, da se moramo resnično zavedati, da prihajajo zaporniki iz vsaj 22 različnih držav tako, da ima knjižnica v lasti tudi veliko knjig v tujih jezikih, da pa je sedaj zelo nepregledno, saj zaporniki nimajo jasnega pregleda nad tem katere knjige so v katerem jeziku. Tako sme se odločila na knjižničarjev pult narediti legendo. Knjige v francoščini bi bile označene z oranžnim pasom pri dnu knjige(na hrbtni/vidni strani), tiste v angleščini z modrim, flamščini z zelenim in tako naprej. Zdel se mi je hiter in jasen pregled razvrščanja.
Naredila sem par raziskav in ugotovila, da bi zelena v kombinaciji z rumeno in belo prispevala kar najbolje k harmoniji in sproščenemu vzdušju knjižnice(torej ne spodbujala nasilja). Zato sem se odločila, da naredim police v beli barvi, stene pa na nekaterih delih oblepim s fototapetami gozda v jutru.
V knjižnico sem postavila tudi par premičnih stolčkov, ki bi bili na koleščkih in bi bili tako težki, da dejansko ne bi bili uporabni kot orodje za nasilje(če se zaporniku nekaj strga) hkrati pa bi služili kot pručka, če zaporniki ne bi dosegli katerih knjig. Naredila sem tudi poseben sistem, ki blokira koleščke, ko se obremenijo pod težo tako, da se ti stolček ne more spodmaknit.
Ali zdaj hočete vedeti kaj me je lehko tako razpištolilo, da se kar tresem ko pišem ta blog?
Kot dizajner in študent sem navajena kritik in ponavadi se zaradi njih sploh ne razburjam.
"Če ne gre tako, bomo pa kaj drugega pogruntali"
Vendar me je danes ta kritika tako razp**dila da ne vem kje se me glava drži.
Prišla sem do Linde in Robina, mojih učiteljev za ta predmet, ki se čisto po nesreči imenuje interier.
Najprej sta me poslušala, nato pa mi začela skakati v besedo. Celotni dialog bom malce drugače odigrala, ker se je v resnici odvijal v angleščini ampak v glavnem je šel nekako takole:
Jaz: "Tukaj imamo prostor za leposlovje, in pručka jim omogoča, da dosežejo tudi vrhnje police..."
Linda vseka v besedo: "Meni se zdi, da se preveč obremenjujete s tem kako bi morala zgledati konstrukcija knjižnice."
Jaz: "Hm, mislila sem, da bi bilo dobro, da razmišljam o praktičnih stvareh..."
Robin s svojimi izbuljenim pogledom in nasršenimi mehiškimi obrvmi: "Zakaj morate vsi nekaj POSTAVLJATI v prostor?? Zakaj ne morete narediti nekaj abstraktnega?
Jaz:" Ampak mislila sem, da bi najprej zasnovala koncept uporabne konstrukcije in potem razvila..."
Robin: "A pa more biti tole(s prstom potolče po mojih skicah) tako CENTRALNO zasnovano...Mislim a zdaj mi boste pa kar vsi nosili centraaalne stvari. Mislim kje je tvoj DIZAJN tukaj notri eh?"
Jaz: "No, mislila sem ga zasnovati, saj sem zasnovala oblike polic in vzdušje, sploh pa..."
Robin: "Me prav nič ne navdušujejo tele konstukcije. Kaj sploh mislite s temle, to ni nikakršen dizajn! Nikjer ga ne vidim. Pustite te stvari pri miru, koga briga kako tehnične so stvari, koga briga varnost zapornikov. Sedaj je čas za konceptualno razvijanje abstraktnega"(s tem, da imamo čez dva tedna izpit)
Jaz: "Ne razumem. Ali vam je ta tloris všeč ali ne? Kako naj se potem tega lotim. Kaj hočete da naredim?"
Linda: "Ja to boste morali pa sami ugotoviti"
Robin prekine Lindo: "Ja, think out of the box a ne? Dajte se malo igrat s prostorom. Nočemo kle nekega že izdelanega pohištva..."
Jaz" Pa če sem vse sama zasnovala in poskušala sem..."
Robin:" Kaj? Ne vidim nobene stvari. Meni je to isto kot mi je pokazalo 20 ljudi pred tabo. Kje je kakšen filing? Sploh pa zakaj bi morala biti pa tam fototapeta? Ali je to tvoje delo? Ne? No vidiš...hočem, da narediš model."
Linda: "Ja naredite maketo prostora. V 3d gre vse lažje."
Jaz z odprtimi usti in zbeganim pogledom: "Oprostite ampak ni vam všeč, pa naj naredim maketo?"
Robin: "Ne, dizajna, naredite maketo prostora, pa se lahko naslednjič tu na korekturah malce igramo s prostorom in naredimo stvari KONČNO malo drugačne."
Z odprtimi usti in pogledom malega šolarčka, ki sta ga ravno oštela starša za nekaj kar je naredil nek drugi paglavec se vrnem nazaj v klop.
Ne vem...resnično sem zmedena. Rzumem kritiko, včasih sem jo celo vesela. Vendar me takele ubijejo. Noben v razredu ne ve za kaj se gre. Noben ne razume kaj je naš koncept. Briefing, ki smo ga dobili prvi dan, je zasnovan na praktičnemu dizajnu in opremljanju, zdaj pa nas tedva rineta v čisto drugo smer. Kaj za vraga se dogaja?
Razmišljala sem in ugotovila, da imam k temu le en pravi zaključek:
Da je Robin najbrž zagrenjen tip, ki mu žena ne da, hkrati pa mora svoje frustracije nesposobnosti izživljati nad nami, mladimi študenti dizajna. Linda pa je njegov mali jazbečar.
Pika konec, zdaj grem pa snifat lepilo za makete in pojest kapa ploščo.
Mogoče bo jutri boljši dan.
Ni komentarjev: