Romantične bluzarije na še en oblačen dan
Ker ne verjamem u telo, rad bi te vidu u srce.
Jaz ne verjamem u telo, rad bi te vidu u srce.
Tole sm si mogla dans zavrtet. Ne vem zakaj mi je zapasu ta komad, ampak naslednji je bil Led iz severa.
Boh pomagej. Res se mi kisa.
Vsake tolk časa se počutm k uni zaljubljeni najstniki na začetku, ko je še vse frišn, ko zagledaš osebka ki ti je všeč in ti srce pade nekam v želodec, kjer se ob trku z dnom razbije na tisoč majhnih koščkov, ki v isti stotinki razprejo krilca in se zaženejo v vse strani po tvojem telesu... Ja, to je moj opis zaljubljenosti.
Nanaša se na mojega dragega fanta z lasmi, ki mu padajo na oči, tankimi prsti, ki potrkavajo po mizi v vedno novem ritmu, prodornimi zeleno-rjavimi očmi s katerimi vidi vsak še tako najbolj skrit košček mene.
Vedno sem se spraševala kako zveze na daljavo delujejo.
Imela sem eno že prej, na manjši razdalji pa je spektakularno razpadla na miljon drobcenih šrapnelov, ki so se odbili nazaj in me porezali in popraskali mojo vero v ljubezen.
Zakaj je torej sedaj drugače?
Če pogledam nazaj, se nikoli res nisem hotela popolnoma zaupati fantu, po resnici povedano nikomur nisem dovolj zaupala, da bi varoval moje skrivnosti. Mislim, da morata v dobri zvezi obstajati dva načina "obstajanja".
Prvi način je skupen, s svojim partnerjem deliš svoje najglobje obsesije, skrivnosti, fetiše, srečo ob majhnih stvareh,...
Drugi način "obstajanja" pa je tvoj lastni. Nikoli si nobena oseba ne bi smela privoščiti, da izgubi sebe v iskanju sreče s svojo drugo polovico.
Naj to postavim v bolj pripovedno obliko. Če delaš le na tem, da bo tvoj parter srečen, se izgubiš v procesu in čez čas pride obdobje "streznitve" ko ti postane čisto jasno, da te tvoj partner ne ljubi več, pravzaprav mu greš na živce. In zakaj? Ker si se v svojem konformističnem načinu prilagodil tako zelo, da si v temu procesu zgubil sebe. Postal si klon, njegov klon. In on se ne more več gledati v ogledalo.
Vendar tokrat ni tako. In k**c gleda vse tiste Disneyeve risanke kjer se žene pokorijo svojemu dragemu. In ne bom pridigala o kompromisih. Včasih so, včasih niso. Vsak to rešuje po svoje. Pridigala bom pa o temu, da je treba ohraniti svojo osebnost. Če to pomeni iti enkrat na teden ven in žurat s svojimi prijateljicami, potem naj bo tako,...če to pomeni iti in zapustiti svojo ljubezen za eno leto, da najdeš svoj namen, potem je to to.
Ena stvar mi bo definitivno za vedno ostala v spominu. Ko sem bila nazadnje doma mi je moj dragi rekel:
"Bojim se, da bi se odtujila"
In jaz sem mu odgovorila:
"Ne morava postati tujca, če to nikoli nisva bila"
Vem, da se sliši kot preveč "sladkorno-bom dobil/a" zgodbica, vendar drži. Ko sem se prvič pogovarjala z mojim dragim, sem se počutila kot da je to najin miljonti pogovor. Prvi večer sva bila pokonci celo noč, sedela na plaži in debatirala o sto in eni stvari.
S temi mislimi zaključujem svoj današnji blog, ki je malo bolj sproščen kot sem bila sama ta teden.
Misel dneva:
Ljubezen mora biti kot dober rock komad, na začetku udaren, vznemirjajoč, proti sredini pomirjajoč in tolažilen, nato se dva inštrumenta prepleteta v solo, vsak tako drugačen a skupaj tvori novo melodijo,... in na koncu se mora zaključiti s prijetnim odmevom.
Jaz ne verjamem u telo, rad bi te vidu u srce.
Tole sm si mogla dans zavrtet. Ne vem zakaj mi je zapasu ta komad, ampak naslednji je bil Led iz severa.
Boh pomagej. Res se mi kisa.
Vsake tolk časa se počutm k uni zaljubljeni najstniki na začetku, ko je še vse frišn, ko zagledaš osebka ki ti je všeč in ti srce pade nekam v želodec, kjer se ob trku z dnom razbije na tisoč majhnih koščkov, ki v isti stotinki razprejo krilca in se zaženejo v vse strani po tvojem telesu... Ja, to je moj opis zaljubljenosti.
Nanaša se na mojega dragega fanta z lasmi, ki mu padajo na oči, tankimi prsti, ki potrkavajo po mizi v vedno novem ritmu, prodornimi zeleno-rjavimi očmi s katerimi vidi vsak še tako najbolj skrit košček mene.
Vedno sem se spraševala kako zveze na daljavo delujejo.
Imela sem eno že prej, na manjši razdalji pa je spektakularno razpadla na miljon drobcenih šrapnelov, ki so se odbili nazaj in me porezali in popraskali mojo vero v ljubezen.
Zakaj je torej sedaj drugače?
Če pogledam nazaj, se nikoli res nisem hotela popolnoma zaupati fantu, po resnici povedano nikomur nisem dovolj zaupala, da bi varoval moje skrivnosti. Mislim, da morata v dobri zvezi obstajati dva načina "obstajanja".
Prvi način je skupen, s svojim partnerjem deliš svoje najglobje obsesije, skrivnosti, fetiše, srečo ob majhnih stvareh,...
Drugi način "obstajanja" pa je tvoj lastni. Nikoli si nobena oseba ne bi smela privoščiti, da izgubi sebe v iskanju sreče s svojo drugo polovico.
Naj to postavim v bolj pripovedno obliko. Če delaš le na tem, da bo tvoj parter srečen, se izgubiš v procesu in čez čas pride obdobje "streznitve" ko ti postane čisto jasno, da te tvoj partner ne ljubi več, pravzaprav mu greš na živce. In zakaj? Ker si se v svojem konformističnem načinu prilagodil tako zelo, da si v temu procesu zgubil sebe. Postal si klon, njegov klon. In on se ne more več gledati v ogledalo.
Vendar tokrat ni tako. In k**c gleda vse tiste Disneyeve risanke kjer se žene pokorijo svojemu dragemu. In ne bom pridigala o kompromisih. Včasih so, včasih niso. Vsak to rešuje po svoje. Pridigala bom pa o temu, da je treba ohraniti svojo osebnost. Če to pomeni iti enkrat na teden ven in žurat s svojimi prijateljicami, potem naj bo tako,...če to pomeni iti in zapustiti svojo ljubezen za eno leto, da najdeš svoj namen, potem je to to.
Ena stvar mi bo definitivno za vedno ostala v spominu. Ko sem bila nazadnje doma mi je moj dragi rekel:
"Bojim se, da bi se odtujila"
In jaz sem mu odgovorila:
"Ne morava postati tujca, če to nikoli nisva bila"
Vem, da se sliši kot preveč "sladkorno-bom dobil/a" zgodbica, vendar drži. Ko sem se prvič pogovarjala z mojim dragim, sem se počutila kot da je to najin miljonti pogovor. Prvi večer sva bila pokonci celo noč, sedela na plaži in debatirala o sto in eni stvari.
S temi mislimi zaključujem svoj današnji blog, ki je malo bolj sproščen kot sem bila sama ta teden.
Misel dneva:
Ljubezen mora biti kot dober rock komad, na začetku udaren, vznemirjajoč, proti sredini pomirjajoč in tolažilen, nato se dva inštrumenta prepleteta v solo, vsak tako drugačen a skupaj tvori novo melodijo,... in na koncu se mora zaključiti s prijetnim odmevom.
Ni komentarjev: