Piškotističen blogček
Kok mi pa danes vse dol visi.
Flegmatičen dan. Začne se zjutraj, ko se z glavo butnem v strop in skoraj sklatim požarni alarm. Naj povem in obvestim, da je požarni alarm popolnoma nov, ker je neka določena pisateljica bloga prejšnjega v furjasti dirki s časom z glavo sklatila prejšnjega.
Skratka, danes sem se zjutraj uspela popolnoma zdepresirati, ko sem zjutraj pri zajtrku zagledala svoje roke. Nekdaj mehke in brezgubne ročice so se v pol leta uspele preleviti v roke stare babice.
Nešteto majhnih razpokic in gubic. In ja, vem da je to dvajseto stoletje in ja, uporabljam kreme za roke, vendar nič ne pomaga.
Karnaprej se mi v moji, preveč k drami nagnjeni glavi vrti odlomek iz filma V vrtincu, ko Scarlett obišče svojega Rhetta v zaporu in on ugotovi, da ni več dama brezdelja temveč revna ženska po njenih rokah.
Oh Rhett...
In potem sama sebi dvakrat primažem zaušnico. (Če vas zanima zakaj dvakrat? Zato ker enkrat ne zaleže)
Ne gremo se tega, ne, ne in ne...
Roke so razpokane ker enkrat tedensko perem kakšne gatke ali štumfke v umivalniku, na roke, z detergentom, ki ima napis "Super odstranjevalec madežev" in "Samo za strojno pranje"
Kaj čmo? Življenje študenta še nikoli ni bilo lahko, tudi zdaj ne bo.
Ali v besedah mojega prijatelja Rossa: "Šme-šme"
Ta teden sem delala kot nora, zato sem danes prelenuharila popoldan.
Briga me kaj si moj hiperaktivni sošolec, s katerim delava skupaj na projektu, misli. Briga me za šolo.
Naredila sem se francoza.
Ne, nisem si prižgala čika, poveznila rdeče baretke na glavo, se našminkala(s čikom v ustih seveda) s krvavo rdečo in se usedla na kolo in odpeljala po bagetko.
Čeprav bi iskreno povedano to najraje naredila.
Rekla bi si: "Briga me za vas drhal, jaz grem!"
In roko z iztegnjenim sredincem sunkovito iztegnila v zrak ter odmaširala v sončni zahod.
To je moja dnevna fantazija. Vanjo se poglobim kjerkoli. V učilnici, doma za mizo, na stranišču. Briga me. Od nje sem odvisna kot belgijci od čokolade.
Sedaj pa se poslavljam od današnjih bluzarij in zapisujem misel dneva:
Življenje je kot piškot. Lahko ga samo opazuješ da se ti sline cedijo po njemu in se karnaprej sprašuješ kakšen ima okus, ali pa se ga lotiš pojesti z vso vnemo in ti drobtinice zletijo povsod, za modrc, v lase, na pohištvo ter ga potem večinoma preklinjaš, ta piškot, vendar na koncu vsega lahko rečeš:
"Matr je bil dober!"
Flegmatičen dan. Začne se zjutraj, ko se z glavo butnem v strop in skoraj sklatim požarni alarm. Naj povem in obvestim, da je požarni alarm popolnoma nov, ker je neka določena pisateljica bloga prejšnjega v furjasti dirki s časom z glavo sklatila prejšnjega.
Skratka, danes sem se zjutraj uspela popolnoma zdepresirati, ko sem zjutraj pri zajtrku zagledala svoje roke. Nekdaj mehke in brezgubne ročice so se v pol leta uspele preleviti v roke stare babice.
Nešteto majhnih razpokic in gubic. In ja, vem da je to dvajseto stoletje in ja, uporabljam kreme za roke, vendar nič ne pomaga.
Karnaprej se mi v moji, preveč k drami nagnjeni glavi vrti odlomek iz filma V vrtincu, ko Scarlett obišče svojega Rhetta v zaporu in on ugotovi, da ni več dama brezdelja temveč revna ženska po njenih rokah.
Oh Rhett...
In potem sama sebi dvakrat primažem zaušnico. (Če vas zanima zakaj dvakrat? Zato ker enkrat ne zaleže)
Ne gremo se tega, ne, ne in ne...
Roke so razpokane ker enkrat tedensko perem kakšne gatke ali štumfke v umivalniku, na roke, z detergentom, ki ima napis "Super odstranjevalec madežev" in "Samo za strojno pranje"
Kaj čmo? Življenje študenta še nikoli ni bilo lahko, tudi zdaj ne bo.
Ali v besedah mojega prijatelja Rossa: "Šme-šme"
Ta teden sem delala kot nora, zato sem danes prelenuharila popoldan.
Briga me kaj si moj hiperaktivni sošolec, s katerim delava skupaj na projektu, misli. Briga me za šolo.
Naredila sem se francoza.
Ne, nisem si prižgala čika, poveznila rdeče baretke na glavo, se našminkala(s čikom v ustih seveda) s krvavo rdečo in se usedla na kolo in odpeljala po bagetko.
Čeprav bi iskreno povedano to najraje naredila.
Rekla bi si: "Briga me za vas drhal, jaz grem!"
In roko z iztegnjenim sredincem sunkovito iztegnila v zrak ter odmaširala v sončni zahod.
To je moja dnevna fantazija. Vanjo se poglobim kjerkoli. V učilnici, doma za mizo, na stranišču. Briga me. Od nje sem odvisna kot belgijci od čokolade.
Sedaj pa se poslavljam od današnjih bluzarij in zapisujem misel dneva:
Življenje je kot piškot. Lahko ga samo opazuješ da se ti sline cedijo po njemu in se karnaprej sprašuješ kakšen ima okus, ali pa se ga lotiš pojesti z vso vnemo in ti drobtinice zletijo povsod, za modrc, v lase, na pohištvo ter ga potem večinoma preklinjaš, ta piškot, vendar na koncu vsega lahko rečeš:
"Matr je bil dober!"
Ni komentarjev: