Vuf, vuf
Včeraj greva z mojo prijateljico na sprehod po večni poti. S seboj seveda vzameva družbo, najini dve whippetki. Sprehajamo se in midve se zaklepetava, ko srečamo kar velikega tibetanskega terierja. in njegovo lastnico. Ustaviva se in čakava ali se bosta punci zapletli v igro kot se ponavadi kadar srečamo druge pasje dušice. Vendar je tokrat nekoliko drugače. Hrtolinki se umikata in dirjata po svoje. Čudno. Pomislim, da tibetanski terier za njiju ne bi smel biti nekaj novega, saj vem, da sta jih že prej srečale, moja se je ravno prejšnji teden igrala z enim. Hmm...v redu, mogoče je le čuden dan.
Terierček pride do mene in mi povoha roko nato pa nastavi svoj hrbet in zadnji del, kot bi hotel reči: "Čohljaj me," in jaz seveda ustrežem ter ga začnem božati po hrbtu. Karnaenkrat se izpod kosmate kepe sprednjega dela zasliši zamolklo opozorilno renčanje. Umaknem roko, lastnica pa pokara kosmatinca: "No, no. Kaj pa je to? "
Razloži nama, da mu vsake toliko časa malo dogaja. Nasmehnem se iz vljudnosti in rečem: "Kaj čmo. Ga že zanimajo druge stvari."
Prijateljica reče:"jah, terierji," in lastnica se nerodno nasmeji, v resnici pa si obe z mojo prijateljico misliva:"kakšen nevzgojen pes"
Zakaj govorim to zgodbico?
Ker me res razburijo izjave, da je za nekatere pasme psov normalno, da odreagirajo po svoje ker so pač take pasme. Tako je naprimer čisto normalno, da terierji zarenčijo na človeka, če pride blizu njegove hrane ali če se ga narobe dotakne in čisto samoumevno je, da so kokeršpanjeli tečni in bevskajoči in povsem logično je, da so hrti distancirane boječe živalice, ki se tresejo ob dotiku. NI RES! Pes je tak kot ga vzgojiš. res je, da so nekatere pasme nagnjene k določenim vedenjskim vzorcem, vendar lahko psa streniramo, da nas uboga. Če je gospodar psu res gospodar in ne družabnik, potem ga bo pes ubogal, ko pride do zadreg. Tako je po moje povsem neumno, ko srečam vske toliko časa kakšnega znanca, katerega pes zna sto in en trik, ko pa mu nasproti priteče nasršen pesjan in vidi, da se hoče njegov kosmatinko zaplesti z njim ne pomaga noben odpoklic. Prosim ljudje.
In od kje to izvira? Vsakič, ko pokličemo psa in ta ne pride, mu odobravamo njegovo vedenje. Pravimo mu: "No, saj ni nič hudega če ne prideš, vzemi si čas"
Tako me je za novo leto naprimer zelo razjezila zgodbica o kokeršpanjelki, ki so jo po šestih letih oddali preko Bolhe k eni družini na kmetijo, ker se je "preveč metala v luže, valjala po drekih in bevskala pri jedi"
Debato smo začeli, ko naju je moja družina začela hvaliti, da sva izbrala dobro pasmo psa. Leni(najina hrtica) je tisti trenutek namreč spala pri mojih nogah na flis odejici, ki sem jo prinesla zanjo, z glavo položeno na mojem copatu. Ni se menila za hrup, ki ga je dvajset ljudi zganjalo okoli nje v majhnem prostoru, niti ni mignila, ko je kakšen košček sira padel na tla, kar je za psa zelo težavna naloga, sploh pri njenih desetih mesecih.
Vsi so jo hvalili, kako je mirna. Naj se tukaj ustavim in povem, da je bila Leni mirna ker sva bile pred tem družinskim večerom na dvournem pohodu s fantovo družino in sva bili obe izčrpani.
Moja teta je vse skupaj začela s stavkom, da njena stara kokeršpanjelka pa že ne bi morala biti nikoli taka.
Ta stavek me je "špiknil" kot šilo v rit. Že res, da nisem privrženec glasnih in radoživih kokeršpanjelčkov, vendar sem jih v tem času srečala kar veliko, ki so bili vsi pridni in radoživi. Rekla sem ji, da bi bila njena psička lahko taka, če bi ji poklonila več časa, jo peljala na daljše sprehode po gozdu in jo kdaj pa kdaj spustila, da se "zlaufa" z ostalimi psi.
Vprašala sem njeno bivšo lastnico kaj jo je najbolj razjezilo pri njej in rekla mi je: "Vskaič, ko sva šle k veterinarju se mi je nekje vrgla v lužo, da je bila čisto svinjska." Nato sem jo vprašala kaj je naredila prvič, ko se je psica vrgla v lužo in rekla je, da se s takimi stvarmi pač ni ukvarjala. In povedala sem ji, da če se ona ni, zakaj bi se pa psička?
Oh...jezna sem ker me res razžalosti takole obnašanje...kot da so živalce nekaj manj od ljudi. No, očitno za nekatere so. To vprašanje tvorim na podlagi ugotovitve;
Če je pes poreden in se ne obnaša, ga oddamo.
Če bi bil otrok poreden in se ne bi obnašal ali bi ga tudi oddali?
Psi so na en način kot majhni otroci. Imajo različne karakterje, vendar ga lahko vzgojimo, da bo ločil prav od narobe.
Misel dneva:
Sedi. Priden!:)
Terierček pride do mene in mi povoha roko nato pa nastavi svoj hrbet in zadnji del, kot bi hotel reči: "Čohljaj me," in jaz seveda ustrežem ter ga začnem božati po hrbtu. Karnaenkrat se izpod kosmate kepe sprednjega dela zasliši zamolklo opozorilno renčanje. Umaknem roko, lastnica pa pokara kosmatinca: "No, no. Kaj pa je to? "
Razloži nama, da mu vsake toliko časa malo dogaja. Nasmehnem se iz vljudnosti in rečem: "Kaj čmo. Ga že zanimajo druge stvari."
Prijateljica reče:"jah, terierji," in lastnica se nerodno nasmeji, v resnici pa si obe z mojo prijateljico misliva:"kakšen nevzgojen pes"
Zakaj govorim to zgodbico?
Ker me res razburijo izjave, da je za nekatere pasme psov normalno, da odreagirajo po svoje ker so pač take pasme. Tako je naprimer čisto normalno, da terierji zarenčijo na človeka, če pride blizu njegove hrane ali če se ga narobe dotakne in čisto samoumevno je, da so kokeršpanjeli tečni in bevskajoči in povsem logično je, da so hrti distancirane boječe živalice, ki se tresejo ob dotiku. NI RES! Pes je tak kot ga vzgojiš. res je, da so nekatere pasme nagnjene k določenim vedenjskim vzorcem, vendar lahko psa streniramo, da nas uboga. Če je gospodar psu res gospodar in ne družabnik, potem ga bo pes ubogal, ko pride do zadreg. Tako je po moje povsem neumno, ko srečam vske toliko časa kakšnega znanca, katerega pes zna sto in en trik, ko pa mu nasproti priteče nasršen pesjan in vidi, da se hoče njegov kosmatinko zaplesti z njim ne pomaga noben odpoklic. Prosim ljudje.
In od kje to izvira? Vsakič, ko pokličemo psa in ta ne pride, mu odobravamo njegovo vedenje. Pravimo mu: "No, saj ni nič hudega če ne prideš, vzemi si čas"
Tako me je za novo leto naprimer zelo razjezila zgodbica o kokeršpanjelki, ki so jo po šestih letih oddali preko Bolhe k eni družini na kmetijo, ker se je "preveč metala v luže, valjala po drekih in bevskala pri jedi"
Debato smo začeli, ko naju je moja družina začela hvaliti, da sva izbrala dobro pasmo psa. Leni(najina hrtica) je tisti trenutek namreč spala pri mojih nogah na flis odejici, ki sem jo prinesla zanjo, z glavo položeno na mojem copatu. Ni se menila za hrup, ki ga je dvajset ljudi zganjalo okoli nje v majhnem prostoru, niti ni mignila, ko je kakšen košček sira padel na tla, kar je za psa zelo težavna naloga, sploh pri njenih desetih mesecih.
Vsi so jo hvalili, kako je mirna. Naj se tukaj ustavim in povem, da je bila Leni mirna ker sva bile pred tem družinskim večerom na dvournem pohodu s fantovo družino in sva bili obe izčrpani.
Moja teta je vse skupaj začela s stavkom, da njena stara kokeršpanjelka pa že ne bi morala biti nikoli taka.
Ta stavek me je "špiknil" kot šilo v rit. Že res, da nisem privrženec glasnih in radoživih kokeršpanjelčkov, vendar sem jih v tem času srečala kar veliko, ki so bili vsi pridni in radoživi. Rekla sem ji, da bi bila njena psička lahko taka, če bi ji poklonila več časa, jo peljala na daljše sprehode po gozdu in jo kdaj pa kdaj spustila, da se "zlaufa" z ostalimi psi.
Vprašala sem njeno bivšo lastnico kaj jo je najbolj razjezilo pri njej in rekla mi je: "Vskaič, ko sva šle k veterinarju se mi je nekje vrgla v lužo, da je bila čisto svinjska." Nato sem jo vprašala kaj je naredila prvič, ko se je psica vrgla v lužo in rekla je, da se s takimi stvarmi pač ni ukvarjala. In povedala sem ji, da če se ona ni, zakaj bi se pa psička?
Oh...jezna sem ker me res razžalosti takole obnašanje...kot da so živalce nekaj manj od ljudi. No, očitno za nekatere so. To vprašanje tvorim na podlagi ugotovitve;
Če je pes poreden in se ne obnaša, ga oddamo.
Če bi bil otrok poreden in se ne bi obnašal ali bi ga tudi oddali?
Psi so na en način kot majhni otroci. Imajo različne karakterje, vendar ga lahko vzgojimo, da bo ločil prav od narobe.
Misel dneva:
Sedi. Priden!:)
Ni komentarjev: