Razmerja na daljavo
Včasih si želiš, da česa ne bi rekla, da kakšne stvari ne bi naredila.
Danes ni eden izmed tistih dni. Danes je dan ne-dela. Dan po valentinovem, ko se nič ne dogaja in se odločiš, da boš zamoril dan svojemu ljubemu, ki ga že dolgo nisi videl.
Ljudje, ki so praznovali včeraj počivajo drug ob drugem. Kaj pa mi? Zapuščene duše, kaj pa mi?
Najhujša situacija se uresniči. Razmerje na daljavo. Naj vam dam namig: NE DELUJE...Razen če imaš ti v roki eno pločevinko in on v drugi sobi drugo, ter se pogovarjata skozi vrvico, to ne pride v poštev. Vsaj zame ne.
Včasih bi se vdala. Rekla bi mu naj si najde drugo, naj neha mučit tisto kepo nesreče v mojih prsih, ki je bila srce. Ja, sedaj je samo kepa. Zavita v pikčast rojstnodnevni šumeči papir čaka, da se jo odvije ter priklopi na ljubezen.
Haha. To se pač ne bo zgodilo. Srednjeveško mučenje se nadaljuje. Najhujše je, da se sama s svojim dragim nimam razloga kregati. Je prijazen, tolaži me, ko mi je hudo in tudi v najhujših situacijah zna stvari obrniti na pozitivno. Kaj 'češ lepšega?
Razen če te od znotraj ne razjeda strah. Kaj če bo spet enako? Kaj če se vrnem domov in ugotovim, da spet ne bo imel časa zame? Tega ne morem. Najrajši bi kar ostala tukaj do konca junija. Vendar ne zmorem. Moram videti svoje domače, jodlati s kakšnega hriba in pojesti kakšno krvavico kot vsak pravi Slovenec.
Muči me, ker vem, da sam ni kriv, da ne more biti z mano. Vem, da bi naredil drugače, če bi šlo. Pa vseeno sem jezna. Jezna sem tako zelo, da boli.
V glavi mi je ostal stavek, ki sem ga danes prebrala v pismu, ki sta mi ga poslala moja dedi in babi. Dedi je zapisal: "Ko ne veš kako, stopi stopnico višje, od tam se vidi dlje!"
Prav imaš dedi. Pa še kako prav. Le da ne bom uporabljala stopnice temveč pručko. Vsaj za začetek.
Na bolj neosebni dizajnerski ravni:
Še vedno nisem svoje ideje za končni projekt probala tržiti podjetju na katero se nanaša. Groza. Jaz in ekonomija, hm...ne.
In na zelo ekstra spat-moram ravni:
Oh, kdaj bo že konec tega, da lahko dobim svojega fanta nazaj?(ta stavek se mi je kar zatikal pod prsti..,eno leto nazaj bi se ob njemu(stavku) namerno zaletela v vrteča vrata Cityparka)
Misel dneva:
"Ljubezen je za tiste, ki se bodo borili zanjo. Ostali lahko kar lepo vtaknejo glavo v stranišče in potegnejo vodo. Ubilo jih ne bo, bodo pa dojeli senzacijo razmerja na daljavo."
Danes ni eden izmed tistih dni. Danes je dan ne-dela. Dan po valentinovem, ko se nič ne dogaja in se odločiš, da boš zamoril dan svojemu ljubemu, ki ga že dolgo nisi videl.
Ljudje, ki so praznovali včeraj počivajo drug ob drugem. Kaj pa mi? Zapuščene duše, kaj pa mi?
Najhujša situacija se uresniči. Razmerje na daljavo. Naj vam dam namig: NE DELUJE...Razen če imaš ti v roki eno pločevinko in on v drugi sobi drugo, ter se pogovarjata skozi vrvico, to ne pride v poštev. Vsaj zame ne.
Včasih bi se vdala. Rekla bi mu naj si najde drugo, naj neha mučit tisto kepo nesreče v mojih prsih, ki je bila srce. Ja, sedaj je samo kepa. Zavita v pikčast rojstnodnevni šumeči papir čaka, da se jo odvije ter priklopi na ljubezen.
Haha. To se pač ne bo zgodilo. Srednjeveško mučenje se nadaljuje. Najhujše je, da se sama s svojim dragim nimam razloga kregati. Je prijazen, tolaži me, ko mi je hudo in tudi v najhujših situacijah zna stvari obrniti na pozitivno. Kaj 'češ lepšega?
Razen če te od znotraj ne razjeda strah. Kaj če bo spet enako? Kaj če se vrnem domov in ugotovim, da spet ne bo imel časa zame? Tega ne morem. Najrajši bi kar ostala tukaj do konca junija. Vendar ne zmorem. Moram videti svoje domače, jodlati s kakšnega hriba in pojesti kakšno krvavico kot vsak pravi Slovenec.
Muči me, ker vem, da sam ni kriv, da ne more biti z mano. Vem, da bi naredil drugače, če bi šlo. Pa vseeno sem jezna. Jezna sem tako zelo, da boli.
V glavi mi je ostal stavek, ki sem ga danes prebrala v pismu, ki sta mi ga poslala moja dedi in babi. Dedi je zapisal: "Ko ne veš kako, stopi stopnico višje, od tam se vidi dlje!"
Prav imaš dedi. Pa še kako prav. Le da ne bom uporabljala stopnice temveč pručko. Vsaj za začetek.
Na bolj neosebni dizajnerski ravni:
Še vedno nisem svoje ideje za končni projekt probala tržiti podjetju na katero se nanaša. Groza. Jaz in ekonomija, hm...ne.
In na zelo ekstra spat-moram ravni:
Oh, kdaj bo že konec tega, da lahko dobim svojega fanta nazaj?(ta stavek se mi je kar zatikal pod prsti..,eno leto nazaj bi se ob njemu(stavku) namerno zaletela v vrteča vrata Cityparka)
Misel dneva:
"Ljubezen je za tiste, ki se bodo borili zanjo. Ostali lahko kar lepo vtaknejo glavo v stranišče in potegnejo vodo. Ubilo jih ne bo, bodo pa dojeli senzacijo razmerja na daljavo."
Ni komentarjev: