A jo vzamem al jo ne?

Lansko leto je moj fant vztrajal pri temu, da bi imel psa. Najprej sem bila v dilemi. Zamislila sem si vse mogoče scenarije, jih predelala naprej in nazaj v svoji glavi. Kako ne? Psiček zahteva ogrooomno pozornosti, predvsem na začetku in moj fant je v marsičem podoben meni. Najina skupna lastnost, ki me je skrbela je, da si ponavadi omisliva nekaj, za to zapraviva veliko denarja, veliko časa, potem pa naju spusti.
Tako je bilo z njegovim  300 litrškim akvarijem(zaradi pomanjkanja denarja se je spremenil v veliko zeleno stekleno stvar z dvema bogima ribicama) in z mojimi slikarskimi projekti (ki stojijo v kotu nedokončani), njegovimi neskončnimi pospravljalnimi projekti(vedno je na koncu bolj razmetano kot na začetku pospravljanja) in mojimi šiviljskimi podvigi(telovnik me že dve leti čaka da ga končam)....

Zato me je upravičeno skrbelo.
Sedaj bi kupila psa. Denar ni bil problem, sploh ne. Razmišljala sem o prostem času. To pomeni trikrat na dan ven, v dežju, snegu, mrazu, toči, ni važno. To je pomenilo paziti na stvari, da jih mali lumpek ne bo takoj raztrančiral, hoditi z njim na cepljenja, vedno paziti še na nekoga poleg sebe. To bi bilo prvo živo bitje, ki bi bilo odvisno od njega(in posledično tudi od mene, saj preživim dosti časa tam) Okej.
Obljubila sem, da bom pomagala kolikor se bo dalo v prvih najbolj zahtevnih mesecih. Vedela sem, da si je jan želel takega psa že dolgo, dolgo časa, vendar do pravega trenutka še ni prišlo. Naj na tej točki povem, da to ni kar kakršenkoli pes. Moj fant si je želel whippeta. Nor je bil na hrte, sploh na whippete. Sama sem bila skeptična.
"Whippet? Si prepričan? Pa tako suh je. Ne bom imela psa, ki se bo tresel kot šiba na vodi in se bal vsakega."
V življenju še namreč nikoli nisem srečala whippeta, zato je bila moja predstava takšna kot so mi jo podali drugi ljudje. Hrti so velike koščene stvari, ki se bojijo ljudi in zgledajo prestrašni. To je bila moja definicija. Podzavestno sem se namreč bala, da bi pomečkala ali do smrti prestrašila to stvarco, saj sem sama po naravi zelo odprta, zgovorna in živahna oseba. Hrt pa že ni zame, a-a.

Naslednji dan sva šla na sprehod na bližnji hrib kamor sva rada zahajala. Ravno, ko sva zavila izza lokalne cerkvice pa sem zagledala dva whippetka s svojim gospodarjem. Nisem mogla verjeti. Saj sploh niso prestrašeni. Punci sta se nežno stiskali ob moje noge kot dve mačkonki in se pustili čohljati za ušesi(če vas zanima- to so hrtje masažne točke hehe)
Bila sem osupla. Še cel dan sva govorila o njih. Takrat sem se odločila, da bom pomagala pri izbiranju psa.
Šli smo čez vse mogoče ovire. Od tega, da se je fantova mama odločila, da bi hrta posvojila(za kar niso bili niti slučajno pripravljeni) do tega, da je bilo potrebno spisati pogodbo med fantom in njegovo sestro pa njunimi starši, da bosta skrbela za psa, če ne bosta vsakič, ko zalenuharita ob 5e.
Še ena težavna ovira je bila prepričati starše, da je potrebno kupiti rodovniškega whippetka. Bili so ugovori:
"Pa saj doiš pol cenejšega ziher. Brez tistih butastih papirjev."
"Seveda, pa kaj bomo dejali toliko dnarja?"

Vendar se nisva dala. Natisnila sva razlago zakaj je potreben rodovnik in kaj rodovnik sploh je(Hvala mojpes.net!!) in obrazložila, da "čistokrvni psi brez rodovnika" ne obstajajo in da se s tem podpira preprodajo psov. Ko so razumeli, sva začela iskati psarne. Hm...
Našla sva dve spletni strani in pisala in klicala obe. Ena izmed njih je imela mladičke. Juhej!
Pogoj za malega puhka pa je bil, da je samička, zatorej sva povprašala ali imajo še kakšne samičke. In ja, samo še eno. Bila sem skeptična. Spet, ja vem. Vendar sem v glavi premlevala scenarije, da je psička čudna ali ima nenavaden karakter ali kaj takega. Ko smo naslednji teden prispeli k rejki sva jo prvič vzela v roke in vsi smo vedeli. Tale bo naša. In tako smo dobili našo Leni.

Dilema dragi moji, pa je danes ta. Že takrat sem razmišljala, da bom nekoč tudi sama imela eno whippetko in da bo zelo fino ko bosta dve, da bosta imeli družbo kadar bosta sami doma. Okej. In že takrat sem poiskušala svoje misli prepričati, da bi lahko vzela psa. Vendar je bilo na mojo veliko žalost to nemogoče. Sprejeli so me na izmenjavo v tujino in tako sedaj živim do konca junija v Belgiji. Ne pravim, da uživam, ne razumite me narobe. Vendar pa si psa skrivoma želim že od majhnega, vendar sem nekako sama pri sebi vedno vedela, da nisem še sposobna skrbeti za še eno živo bitje. Zavedala sem se odgovornosti. In medtem, ko so moji prijatelji in sorodniki kupovali svojim otrokom pse, sem jaz nafehtala muco, katero je bilo treba le hraniti in crkljati.
Sedaj pa mi nekaj govori: "Če sedaj ne boš imela časa za psa, kdaj pa ga boš?"
Situacija je namreč taka. Ko končam to leto, postanem absolventka saj moram narediti diplomo. Med diplomo bom opravljala priložnostna dela in tako imela veliko več časa kot sedaj. Eno leto frej. Ohh, ja.
Tako sedaj že par dni razmišljam ali naj pokličem rejko in ji rečem, da pridem konec junija pogledat psičke ali ne.

Tako mi danes plavajo misli.
Mislim, da jo bom kar poklicala.
Zakaj pa ne?
Jutri kar...da se rešimo stresa.
Potem pa na delo za šolo...končno mir.

Misel dneva:
Če posvojiš whippetka izgubiš fotelj, če pa irskega volčjega hrta....potem si v riti, prijatelj.