Zbogom depresija, pozdravljene hiške, ki vas ljubim

Danes sem šla teč. Prvič po dolgem času sem se zbrcala v rit. Zakaj? Včeraj zvečer oziroma danes zjutraj ob treh, ko sem še vedno čisto budna ležala na hrbtu s široko odprtimi očmi v katerih se je zrcalila panika in razmišljala o smrti in drugih morbidnih zadevščinah, se je v moji glavi oglasil zelo razumen in prizemljen glas moje mame. "Nika. A to je to? Razmišljaš, če boš kmalu umrla? Kakšna bedarija. Kako neumno. Sama veš, da ne. Samo tvoje telo ne prenese več teh neumnosti. Nažiraš se s čokolado in raznimi packarijami in si ne vzameš tiste boge urce na dan, da bi tekla, potem pa ne moreš spat. A ni logično? Zdaj pa zapri oči in zaspi, jutri pa teč."
In sem ubogala ta razumni glasek.
Šla sem tečt s pesimizmom, ki me je spremljal. Pesimizem se je odločil, da gre z mano teč ker sem se zavedala, da bom tekla po smrdeči prometni ulici, ob dolgočasnih hiškah z zagrnjenimi okni, brez vrtov. Kot nem zid, ki čaka da propade.
Tekla sem in tekla...kar naenkrat mi je pogled odtaval na desno stran kjer se je sukala mala ulička z zelenjem. Odločila sem se, da bom zavila v to stransko uličko in sem.
Prvih par hiš je bilo dolgočasnih kot druge, po parih korakih pa so se začele odpirati opečnate hiške z lično urejenimi vrtovi, stolpički in ogromnimi okni s polknicami in raznimi kipci. Oči so se mi široko razprle, počutila sem se kot Alica v čudežni deželi.
Zavila sem v naslednji ovinek in pred mano se je odprl pogled na najbolj čudovito hišo, ki sem jo videla v celem življenju. Imela je stolpiček, bila je majhna vila, zgrajena iz opeke z ogromnim vrtom z drevesi in majhnim ribničkom. V spodnjem nadstropju je imela ogromno okno skozi katero sem videla rustično kuhinjo z mizo in lesenimi stolčki okoli nje. Solze so se mi ulile po licih. Mislila sem si: "Prokleti Belgijci, vi nesramni...oh, tako ste simpatični. Tako zaprti in dolgočasni navzven, vendar je vaša notranjost topla in prijazna. Vaš smisel za estetiko pa nepopisen."
Bila sem v šoku. Tekla sem in tekla s solznimi očmi. Tekla sem in tekla, med ličnimi malimi opečnatimi hiškami.
Odločila sem se da grem jutri spet pogledat mojo hiško. Spet sem našla svojo srečo.